Dostop do pornografije prek spleta bo v Veliki Britaniji od 15. julija naprej otežen. Začeli bodo namreč izvajati leta 2017 sprejet zakon, ki zahteva preverjanje starosti za spletni dostop do pornografskih vsebin. A ne tako kot do zdaj, ko je zadostoval klik na gumb “sem starejši od 18 let”, temveč bodo morali ponudniki preverjati resnično starost uporabnikov.
Uporabniki bodo svojo starost lahko dokazali z naloženo sliko osebnega dokumenta ali z vnosom kode s posebne kartice, ki jo bodo ob predložitvi osebnega dokumenta kupili v trafiki.Predlagatelji in zagovorniki zakona se sicer zavedajo, da bodo tehnično podkovani mladoletniki lahko prek strežnikov VPN še naprej dostopali do pornografije, a vseeno menijo, da gre za dobro rešitev, ki bo preprečila, da bi mladoletne osebe pri brskanju po spletu naletele na pornografijo.
Kot da je pornografija največji problem današnje družbe.
Problem ni to, da lahko mladoletniki prosto in neomejeno dostopajo do ekstremnih vsebin, kot so posnetki in celo prenosi umorov v živo in drugih grozodejstev, krvavih vojaških akcij, navodil za domačo izdelavo eksplozivov ter radikalnih političnih in verskih prepričanj. Problem tudi ni to, da jih razni influencerji oblikujejo v popolne potrošnike. In problem tudi ni spletno nadlegovanje ter vrstniško nasilje, ki nekatere porine čez rob, da dvignejo roko nadse. Ne, problem je pornografija.
Odnos do pornografije v primerjavi z odnosom do drugih vprašanj razkriva vso bedo in dvoličnost današnje družbe. Družbe, v kateri sta nasilje in tekmovalnost vgrajena v sam družbeno-ekonomski sistem in sta kot taka sprejemljiva, medtem ko je dostop do nečesa tako naravnega in prvinskega, kot so slike telesnih užitkov, treba omejevati. Kot da je pornografija kriva za vse križe in težave, medtem ko je ekonomsko nasilje, zavito v oglaševalsko-piarovski celofan, popolnoma O.K.
“Popolnoma v redu je, če otroci in mladostniki ponotranjijo prepričanje, da je življenje ena sama tekma in pehanje za materialnimi dobrinami.”
Popolnoma v redu je, če otroci in mladostniki ponotranjijo prepričanje, da je življenje ena sama tekma in pehanje za materialnimi dobrinami. Popolnoma v redu je, če družba že od malega otroke indoktrinira v njihovo glavno življenjsko vlogo – vlogo potrošnikov. In popolnoma v redu je, če otroke učimo, da so vojne pač potrebne. Lahko ubijaš, samo porničev ne glej!
Nerazumljivo je, da je spolnost v letu 2019 še vedno obravnavana na tako nazadnjaški način. Da se leta 2019 še vedno pogovarjamo o omejevanju dostopa do pornografije, namesto da bi pozornost namenjali spoznavanju mladoletnikov z odgovornim spolnim vedenjem in tveganji, ki jih prinaša pretirano konzumiranje pornografskih vsebin. Da se še vedno ukvarjamo s prepovedmi in lovom na čarovnice, namesto da bi izobraževali in ustvarjali pogoje, da se mladim ne bi bilo treba zatekati k iskanju instantnih užitkov.
“Če kaj, potem bi se lahko že zdavnaj naučili, da so prepovedani sadeži za mladostnike še slajši.”
Res je, da lahko nekritično konzumiranje pornografije pri mladih pripelje do napačnih predstav o spolnosti, kot piše Jesper Juul, a prepovedi in omejevanja tega ne bodo rešile. Če kaj, potem bi se lahko že zdavnaj naučili, da so prepovedani sadeži za mladostnike še slajši. Rešitev tako ni v skrivanju spolnosti, temveč v še več govora o njej. V detabuizaciji telesnih užitkov in več spolne vzgoje v šolah. Kajti zdaj smo na tem, da bodo britanski otroci in mladostniki lahko še naprej gledali pomenljivo izzivalne slike na obcestnih plakatih, ne bodo pa mogli legalno gledati slik spolnih odnosov.
Morda pa je razlog v tem, da če spolnost osvobodimo tabujev, seks ne bo več najučinkovitejše oglaševalsko orodje?
A.M.
