Pred kratkim sem v kolumni odgovoril materi dečka, ki je pljunil prijatelja, to pa je sprožilo razpravo o vsem pod moškim in ženskim soncem. Razlike med moškimi in ženskami mi pomenijo vir neskončnega čudenja in radovednosti, vendar o njih navadno v svojih kolumnah ne govorim.
Govoril pa sem in še govorim o odnosu naše družbe do agresivnosti in opominjam, predvsem matere in pedagoge, naj nanjo gledajo manj očitajoče. To ne pomeni, da nasprotujem ženskim vrednotam ali mestu, ki so ga dobile v družbi. Čas je že bil, to lahko mirno rečemo, in tudi niso ženske krive, da moške vrednote zadnja leta igrajo drugo violino. Ni odgovornost žensk, da iščejo mesto moškim.
Mene (odraslega strokovnjaka) so pretežno vzgajali in izobraževali znotraj ženskega sveta, saj moderna psihoterapija v veliki meri sloni na ženskih vrednotah. To je nedvomno obogatilo moje moško življenje. Večino časa pa se bolj ukvarjam s skupno človeškim kot s spolno specifičnim. V kolumni sem omenil, da tako dečki kot deklice lahko postanejo žrtve odpora proti agresivnosti, a ker je vprašanje zadevalo dečka, sem se pač bolj osredotočil na dečke.
Moje izkušnje kažejo, da je glede razlike med agresivnostjo in nasiljem še veliko nejasnosti, in veliko tistih, ki so mi pisali, to dvoje dejansko enači. Gotovo sta agresivnost in nasilje v sorodu, vendar še zdaleč nista enojajčna dvojčka.
Občutki
Agresivnost sodi k »občutkom«, k velikim, surovim občutkom, s katerimi se moramo naučiti ravnati in jih izražati v skladu s kulturo, v kateri živimo. V naši kulturi se večina (vključno z mano) zavzema za ideologijo nenasilja, ki omejuje pravico močnega, da zlorablja šibke, tako v družini kot v ustanovah, znotraj države in v mednarodnem okviru. To je politična vrednota, ki sama po sebi s psihologijo nima nobenega opravka, vendar pa sodi k tako imenovanemu »civiliziranemu« vedenju. Vsekakor sem za ustavitev nasilja, med drugim zato, ker pri svojem delu vidim, v kolikšni meri nasilje poškoduje obe strani. Kot član te družbe sočustvujem z žrtvami, kot strokovnjak pa moram razumeti tudi tistega, ki nasilje izvaja.
Ko spoznamo nasilne ljudi, navadno ugotovimo dvoje. Tudi sami so bili pogosto žrtve nasilja in do svoje agresivnosti imajo nezdrav in povsem nerazjasnjen odnos. Praviloma so odraščali v družinah, ki so otroško agresivnost popolnoma prepovedovale. Nasprotni primer pa so številni ljudje, ki so svojo agresivnost ohranili, vendar se nikoli ne zatekajo niti k verbalnemu niti k fizičnemu nasilju.
“Otroška agresivnost je pogosto okorna in spontana, a vedno ima dober razlog”
Dolgo lahko ugibamo, zakaj nas je narava opremila z agresivnostjo in zakaj je v svojih primitivnih oblikah še vedno tako pogosta. A moja naloga je drugačna, namreč opozoriti, da tako veliki kot majhni ljudje največkrat postanejo agresivni (od blage razdražljivosti do divjega besa), kadar izgubijo občutek lastne vrednosti pri ljudeh, ki jim nekaj pomenijo. Otroška agresivnost je pogosto okorna in spontana, a vedno ima dober razlog. Da dečki in deklice agresivnost izražajo na različne načine, ne pomeni, da so dečki nasilnejši. Pomeni samo, da različne kulture agresivnost postavljajo v različne okvirje in norme za oba spola, in sam trdim, da je današnja skandinavska kultura najbolj negotova pri fantovskem izražanju agresivnosti. Vsaj do pubertete, ko dekleta postanejo nagnjena k temu, da zatrto agresivnost obrnejo navznoter in postanejo samouničevalne. (Zatrto agresivnost razumem kot njihov občutek, da nimajo vrednosti kot osebnosti, kakršne so, in osamljenost, ki je posledica tega občutka.)
Tudi če imamo za agresivnost dobre razloge, to seveda ne pomeni, da bomo sedaj hodili po svetu in se pljuvali. Naučiti se moramo obvladovati agresivnost na načine, ki ne škodujejo niti nam niti drugim, prav tako kot moramo ukrotiti svoj spolni nagon in želje iz uvidevnosti do sebe in drugih.
Priznanje
Zelo dobro vemo, kaj je potrebno, da se otroška agresivnost razvije v potreben, zdrav in civiliziran del njihovega človeškega obstoja. To vemo že vsaj pol stoletja, a šele pred nekaj leti smo za to dobili skupni pojem. Pojem se imenuje priznanje. To, na kratko, pomeni način, kako otroke (in odrasle) sprejemamo z empatijo in voljo, da »uzremo« človeka onkraj njegovega trenutnega vedenja. Priznanje se je izkazalo za edino modro alternativo moralnemu obsojanju. Čim večkrat ljudje doživijo priznanje svojih občutkov s strani drugih, tem lažje jih bodo integrirali in ukrotili.
Ko ljudje katerekoli starosti postanejo nasilni in prestopajo naše kulturne meje, nas torej lahko utemeljeno zanima, kaj jih je pripravilo do tega, da se v svoji skupnosti ne počutijo cenjene in spoštovane, ne glede na to, ali gre za družino, partnerstvo, prijateljski krog, institucijo ali družbo. To ne pomeni, da moramo prezreti agresivnost, ki je samouničevalna ali uničevalna, ali da nam ni treba izraziti svojih ali skupnih meja. Pomeni samo, da je potrebno še marsikaj drugega, če mislimo resno.
“Kritičen sem bil, in še vedno sem, do dela pedagoških ustanov in njihovega pasivnega diskriminiranja spontanega izražanja občutkov”
Če bi tisto kolumno prebrali še enkrat, bi videli, da nikakor nisem kritiziral ali obsojal ženskih vrednot ali mater. Opozoril sem le na nagnjenje žensk, da osvetlijo konflikte v svojem razmerju – nagnjenje, na katero je lahko večina žensk, ki sem jih v življenju srečal, upravičeno ponosna. Materi sem svetoval, naj vključi moški del družine, da bo v sinovo dobro ustvaril boljše ravnotežje med spoloma. Poskrbeti za to je odgovornost očetov in moških. Kritičen sem bil, in še vedno sem, do dela pedagoških ustanov in njihovega pasivnega diskriminiranja spontanega izražanja občutkov, saj menim, da je njihova strokovna naloga, da ustvarijo ravnovesje.
In prav zato, ker sta si oba spola zelo podobna, ko gre za agresivnost, in imata skupno potrebo, da jo ohranjata zdravo in dostopno, lahko to storijo tudi ženske. Čudovito bi bilo, če bi v vrtcih in šolah delalo več moških, a nič ne kaže, da bo kmalu tako. In nenazadnje: potrebe otrok in mladine po priznanju namesto obsojanju se ne bodo zmanjšale. V družinah in družbi je veliko več nasilja, kot smo pripravljeni priznati, a to ni posledica agresivnosti. Je posledica razvrednotenja, obsojanja in nasilja.
Jesper Juul je danski družinski terapevt, avtor in predavatelj, ki je že štiri desetletja eden vodilnih avtorjev v razpravi o vzgoji otrok. Leta 2006 je zasnoval mednarodni projekt Familylab International. Pri nas deluje Familylab Slovenija zdaj že deveto leto.
