Intervju: Nuša Repovž – premagala izgorelost

Hiter tempo, stalne spremembe, odtujenost, zahteve po vedno več, neprestano primerjanje z ostalimi. Vse to terja svoj davek. Vedno več ljudi se sooča s simptomi izgorelosti. To je doletelo tudi Nušo Repovž, ki nam je zaupala svojo življenjsko zgodbo. Kaj jo je pripeljalo do spoznanja, da tako ne gre več naprej? Preberite v zanimivem in iskrenem intervjuju.

Picture

Pred časom ste svojo zgodbo zaupali iniciativi ustavi.se. Nam lahko pojasnite, kaj se je zgodilo v vašem življenju, kaj vas je pripeljalo do ugotovitve, da se morate ustaviti?

Sama sem zelo aktivna in se zelo težko ustavim. Vedno nekaj počnem. Ali delam ali treniram, doma pospravljam ali čistim ali kuham ali sem zunaj in se sprehajam. Malokdaj samo sedim ali ležim in ne delam nič. Če ne izkoristim dneva do vsake minute (po mojih merilih seveda), sem na koncu dneva prav slabe volje.

In, ja, kaj se je zgodilo? V moje življenje je prišel nekdo, ki me je moral nekaj naučiti (in me še vedno uči). Postala sem mama in moj ritem življenja se je malce spremenil. Nekako ni bil več moj ritem življenja, ampak “vsiljen” ritem, ki ga nisem bila vajena. Spala sem bolj malo, hkrati pa želela čez dan narediti vse in še več. Že zjutraj sem si v glavi zastavila zelo ambiciozne načrte, kaj vse bom naredila. In ker seveda ni šlo vse po mojem “ritmu”, nisem mogla narediti vsega, sem sama sebe spravila pod velik pritisk in svoje nezadovoljstvo sem stresala naokoli, predvsem pa sem se zaradi tega počutila, kot da nisem nič naredila in da sem za vse sama. Nekaj časa je seveda še nekako šlo …, potem pa sem ugasnila.

Ugotovila sem, da sem neznosna, da mojo slabo energijo prenašam tudi na mojega otročka in vse skupaj ni bilo ravno pravično ne do njega, ne do mojega moža. Sama s seboj zaradi vsega tega nisem bila zadovoljna, nisem si zdela dovolj produktivna, ker seveda nisem naredila vsega, kar sem si zamislila. Poleg tega pa sem vse želela narediti sama in niti pomislila nisem, da bi koga prosila za pomoč. Občutek, da si za vse sam, pač ni najbolj vzpodbujajoč.

In tu se je vse skupaj začelo. Zdaj sem bila nekako prisiljena, da se ustavim in začnem premišljevati o sebi, o tem, kaj mi trenutno manjka, kaj mi jemlje energijo, kaj je tisto, kar mi jo daje, kako si lahko pomagam sama in kdo me pri tem lahko podpre.

Kaj menite, zakaj ima danes vedno več ljudi težave z izgorelostjo?

Uf, hiter način življenja je definitivno na prvem mestu. Z visoko hitrostjo te lahko potegne v svoj tok in tako hitro pozabiš, kaj je zate zares pomembno in kaj te osrečuje. Prevečkrat si zadamo nek cilj, za katerega mislimo, da nas bo, ko ga dosežemo, osrečil in da bo takrat vse tako, kot si želimo. V resnici pa niti ne vemo dobro, kaj si želimo, in se ženemo za nečem, kar mislimo, da nas bo izpolnilo, nas osrečilo.

Picture
“Resnično verjamem, da je gibanje res tisti majhen košček sestavljanke, ki lahko v naše življenje prinese velike spremembe. Gibanje zahteva, da si vzamemo čas zase, prisili nas, da ta čas posvetimo svojim mislim.”

A na žalost je največkrat doseg zastavljenega cilja le nova stopnička in že se ženemo za nečem novim. “Kaj še? Kaj bi še lahko?” se sprašujemo. Želimo si vedno več in več…In kdaj je dovolj? V tej želji po uspehu – dosegu sreče – pozabimo na to, kaj osrečuje nas, kaj že imamo in za kaj smo lahko hvaležni.

V zadnjem času opažam tudi, da nas socialna omrežja nekako zastrupljajo z neko popolnostjo življenja, ki je prikazana skozi slike življenja posameznika. Nehote ali nevede se začneš z ljudmi primerjati, si želiš istih “uspehov” kot oni, in če tega ne dosežeš, potem imaš občutek, da nisi dovolj dober. Skratka, sami sebi nastavljamo past, v katero se hitro lahko ujamemo. In če temu dodamo še nespečnost, slab odnos s partnerjem, z otroki, s prijatelji … te to pokoplje.

In ker živimo tako hitro, obdani z nerealnim svetom socialnih omrežij in pod velikim pritiskom, si prav tako ne znamo vzeti dovolj časa zase – da se umirimo, za primerno prehrano, za gibanje, za druženje… za vse to nam na koncu dneva zmanjka časa. Nimamo več energije ali pa nam zmanjka volje, da bi sploh pomislili nase, kaj šele na ljudi, ki jih imamo okrog sebe, nas podpirajo in nas imajo radi. ​

Kako lahko preprečimo izgorelost? Kakšna je lahko preventiva v današnjem svetu, ki od nas kar naprej zahteva več, več, več?

Pri vsem tem resnično verjamem, da je gibanje res tisti majhen košček sestavljanke, ki lahko v naše življenje prinese velike spremembe. Gibanje zahteva, da si vzamemo čas zase, prisili nas, da ta čas posvetimo svojim mislim, jih lažje zbistrimo in se tudi umirimo. Posledično se zaradi gibanja počutimo bolje. Lažje prenašamo vsakdanji stres. Naše telo se na to odzove tudi tako, da smo videti bolje in se zato počutimo bolj samozavestno, se tako bolj cenimo in se znamo v stresnih situacijah bolje odzvati in postaviti zase. Če pa kdaj pa kdaj združimo tudi gibanje v naravi z družino, je to že mali uspeh.

Poleg tega pa menim, da nas najbolj izpolnjujejo odnosi. Vidim, da nas lahko hiter način življenja, pomanjkanje časa, premalo komunikacije, stres in nezadovoljstvo s samim sabo, razdvojuje. S tem postavljamo zid okrog sebe, sami sebe utesnjujemo, ne moramo zadihati in normalno zaživeti.

Kaj pa potem, ko že opazimo prve znake izgorelosti? Kateri so ti znaki in kaj lahko storimo, da preprečimo popoln kolaps, ki neizbežno sledi, če se ne zmenimo za opozorila?

Najverjetneje sam niti ne opaziš, da se bližaš pragu izgorelosti, Zdi se ti, da si utrujen, da potrebuješ dopust, da moraš spočiti glavo, da morda kdaj pretirano odreagiraš, da slabo spiš…, ampak vse to vzamemo, kot da je to del naše poti. Sčasoma se navadiš in se ti vse zdi čisto normalno. Učili so nas namreč, da če želimo nekaj doseči, da moramo za to trdo delati…in da ne bo lahko. Zato vztrajamo, se potiskamo čez meje, si dokazujemo, da lahko, si prigovarjamo: “Samo še to naredi, pa samo še to in to…,” dokler ni preveč in te telo ustavi samo.

Picture

Navadno zbolimo. Nimamo volje do življenja. V ničemer ne vidimo več smisla. Baterije se izpraznijo in naše telo ne mora več funkcionirati pod takšnimi pogoji. Naši možgani so sicer usmerjeni v to in delujejo tako, da preživimo. Naša “neumnost” ali prevelika zagnanost pa nam včasih zameglita pogled. V takšnih trenutkih se moramo zavedati, da če želimo nekaj spremeniti, bomo morali pričeti nekaj delati drugače.

Ko se pri meni nabere preveč stvari, sem pod pritiskom ali pa je pač samo slab dan, mi res pomaga dolg močan objem mojega moža. Že mama mi je govorila, da so solze zdravilne in da izperejo vso slabo energijo, ki jo imamo – tako se kdaj na njegovi rami tudi zjokam, in potem se počutim veliko bolje. Nato si navadno vzamem čas in v glavi premeljem, kaj je res tisto, kar me spravlja v slabo voljo, in kaj lahko naredim glede tega. Sama pri sebi poskusim najti rešitev.

Najbolj pa mi pomaga, da vsakodnevno okolje zamenjam z novim. Da se odmaknem od vsakodnevnega vrveža in obveznosti. Najbolje je, da grem nekam na dopust. Se odklopim od računalnika, telefona, socialnih omrežij, v roke vzamem kako dobro knjigo, poslušam glasbo, ali pa samo ležim brez misli, najbolje nekje na plaži, in počivam. Ker seveda to ni mogoče tako pogosto, kot bi si želela, mi zelo pomaga tudi to, da svoje misli zapišem na list papirja ali pa se o svojih občutkih pogovarjam. Največji preobrat v svoji glavi pa sem naredila z vsakodnevnim zapisovanjem stvari, za katere sem hvaležna in so se mi zgodile en dan prej. Ta nova navada me je malce prisilila, da sem postala še bolj pozorna na lepe, male, preproste stvari, ki so se mi zgodile čez dan, saj sem vedela, da jih bom naslednji dan, ko se zbudim, zapisala na list papirja. In tako sem se nehala obremenjevati s stvarmi, ki jih nimam, ampak sem svoje misli preusmerila na to, kar imam in mi prihaja naproti. Stvari, za katere sem lahko hvaležna.

Kako je potekalo vaše okrevanje? Kdaj oz. kako ste ugotovili, da je to, kar se dogaja, izgorelost? Ste zmogli sami ali ste potrebovali pomoč? 

Ko sem postala mama, sem sama v sebi začutila, da moram narediti spremembo. Seveda mi je pri tem pomagal moj otroček, saj me je nekako prisilil, da sem se ustavila in začela premišljevati o sebi, o svojih željah in novih prioritetah. Zavedala sem se, da sem utrujena, da mi tisti trenutek moj način življenja ni bil najbolj pogodu, da sama s seboj nisem bila najbolj zadovoljna. In kot vedno sem rešitev iskala pri sebi.

Odločila sem se, da poskrbim zase, za tvoje telo in duha. Začela sem se izobraževati. Najprej na področju vadbe po porodu, ker sem seveda svoje telo želela rehabilitirati do te mere, da bi lahko počela to, kar ima rada. Da bom lahko brez bolečin skrbela za svojega otročka, da ne bom imela problemov z uhajanjem urina, da se bom v svojem telesu počutila samozavestno, da bom lahko spet trenirala, kot sem pred nosečnostjo, da bom lahko na dopustu aktivna in kajtala, surfala, igrala odbojko…, da bom lahko tekala za svojim otročkom, ko bo to potrebno, ter z njim in možem preživljala čim bolj kvaliteten čas. Tako sem ustvarila tudi Gibaj Zibaj vadbo za nosečke in “novopečene” mamice. Želela sem deliti vse svoje znanje in izkušnje z njimi, saj jim bo to pomagalo in olajšalo obdobje nosečnosti, še bolj pa poporodno obdobje.

Končno sem se odločila tudi, da se udeležim šolanja za coacha in s tem poskrbim za svojega duha. V enoletnem obdobju sem tako pridobila zelo veliko znanja tudi na tem področju, hkrati pa zelo veliko naredila tudi za osebno rast. Našla sem sami sebi lastne rešitve in tako zaživela veliko bolj sproščeno. Vse to sedaj ponujam pod programi Gibaj Zibaj in pomagam ženskam v različnih obdobjih do boljšega počutja, več energije in samozavesti, da lahko doživijo sebe svobodno.

Kako živite zdaj? Ali kaj pogrešate prejšnji način življenja?

Sama živim čisto normalno življenje, tako kot vedno, hahaha. Ko gledam nazaj, ničesar ne obžalujem. Vse je moralo biti ravno tako, kot je bilo. Zato sem tudi sedaj tukaj, kjer sem, takšna kot sem.

Delam tisto, kar me veseli – sem osebna trenerka in coach. In to me res osrečuje in izpopolnjuje. Želim si, da bi tako lahko pomagala vedno več ljudem, da bi zaživeli svoje življenje čim bolj polno, da bi bila njihova kvaliteta življenja čim boljša. Skozi gibanje in proces coachinga tako poskušam pomagati ljudem do boljšega življenja. Da zaživijo tako, kot so si vedno želeli, a jih je vedno nekaj ustavilo in so spet zapadli v staro rutino.

Še vedno se kdaj pa kdaj ujamem v prenatrpanem urniku, a se poskusim čim prej spet ustaviti in sprostiti. Večkrat prosim za pomoč, kdaj pa kdaj grem tudi na bioterapijo ali kako meditacijo in vedno bolj pogosto prijazno rečem tudi “ne”. Naučila sem se namreč, da je prositi za pomoč nekaj čisto normalnega in da pač ne zmorem vsega naenkrat. Sploh pa ne sama. Naučila sem se tudi, da ni treba, da ravno jaz naredim vse. No, včasih me moja želja, da bi delala vse, še vedno zapelje. A vendar, zdaj bolj zavestno rečem čemu tudi ne, saj vem, da s tem ne bom čisto nič zamudila. Veliko bolj verjetno je, da bom s tem prej kaj pridobila.

​Tako nekako sem se odpovedala delovniku v popoldanskih urah. Zavestno sem se odločila, da delam samo 2 dneva popoldan, saj v nasprotnem primeru ne bi bila nič z družino. In tako sem pridobila čas, ki mi pomeni največ na svetu, me izpopolnjuje in osrečuje. Čas za družino in mojega otroka.

Komentirajte!