V času, ko si lahko vsak sam “postavi diagnozo” z informacijami s spleta, je skoraj bogokletno izreči besede, da bi morali zdravnikom bolj zaupati. Seveda se tudi zdravniki motijo. Delajo napake. Se pehajo za visokimi plačami. Seveda jih obiskujejo predstavniki farmacevtske industrije in jim svetujejo, katera zdravila naj predpisujejo. To ni nič novega, dogaja se že ves čas.
Kdor trdi, da so zdravniki nezmotljivi in vsi vedno govorijo resnico, je seveda zaveden ali laže. Toda to, da zdravniki pri svojem delu včasih sprejmejo tudi napačno odločitev, da kakega med njimi vodijo napačni motivi, da imajo tudi zdravniki boljše in slabše dneve … Nikogar ne poskušam opravičevati, toda ali ni nerealno od zdravnikov pričakovati popolnost?
Človeško telo je najkompleksnejši ‘stroj’ na planetu in marsičesa o njegovem delovanju sploh še ne vemo. Hkrati pa od zdravnikov pričakujemo, da bodo znali ‘popraviti’ vsako ‘okvaro’, ki se zgodi.
“Ljudje brezpogojno zaupajo stvarem, za katere ni znanstvenih dokazov, da delujejo. Hkrati pa ne zaupajo zdravnikom oziroma medicini, ki temelji izključno na znanosti. Noro.”
Nato pogledamo na drugo stran. Saj veste, razna magnetna polja, kristali, piramide, čudežne tekočine in mazila, energijska polja, polaganje rok in podobno. Ljudje brezpogojno zaupajo stvarem, za katere ni znanstvenih dokazov, da delujejo. Hkrati pa ne zaupajo zdravnikom oziroma medicini, ki temelji izključno na znanosti. Noro.
Ko zdravnik naredi strokovno napako, ga mediji in javnost pribijajo na križ. Nihče pa ne pribija na križ šarlatanov, ki vlečejo še zadnje evre iz denarnic obupanih ljudi s težavami in boleznimi, za katere medicina (še) ne pozna rešitve. Nihče ne kliče na odgovornost šarlatanov, ki s psevdoznanstvenim besednjakom obljubljajo nemogoče, nato pa za neuspeh nikomur ne odgovarjajo.
Razumljivo je, da se bolan človek poskuša okleniti vsake rešilne bilke. Kdor še ni sam občutil nemoči, ko ima neozdravljivo bolezen ali stanje, težko razume, kako ima takšen človek samo eno željo – da bi ozdravel in bi bilo njegovo življenje takšno kot prej. Žal pa so med nami ljudje, ki stisko drugih izkoristijo za svoj zaslužek.
Šarlatani, ki “zdravijo” z metodami, za katere ni znanstvenih dokazov, da delujejo, niso nič drugačni od posojevalcev denarja, ki obubožanim ponujajo kredite z oderuškimi obrestmi, nato pa jim poberejo še nepremičnine. Oboji izkoriščajo hudo stisko ljudi, s tem da so “zdravilski” šarlatani še za stopnjo nizkotnejši. Pri premoženjskem stanju obstajajo vsaj teoretične možnosti, da nekdo vendarle pride do potrebnega denarja, pri neozdravljivih boleznih in stanjih pa možnosti za ozdravitev ni.
“Ne smemo spregledati, da zdravniki vsak dan pomagajo in rešujejo življenja na stotine ljudem. Seveda se o njih ne piše.”
Trenutni javni zdravstveni sistem ima težave. Toda zaradi pomanjkanja denarja v zdravstveni blagajni, dolgih čakalnih dob, osebnih sporov in zamer med zdravniki (otroška srčna kirurgija), posameznih strokovnih napak in njihovih pometanj pod preprogo ter vtisa, ki ga ustvarjajo mediji, da je v slovenskem zdravstvu vse narobe, vseeno ne smemo spregledati nečesa. Ne smemo spregledati, da zdravniki vsak dan pomagajo in rešujejo življenja stotinam ljudi. Seveda se o njih ne piše. O njih ni udarnih naslovnic, mastnega tiska in histeričnega vpitja v kamero. Vse to ustvarja idealne pogoje za delovanje šarlatanov, ki ne dajejo ljudem nič drugega kot prazno upanje (in tanjše denarnice).
Na koncu se je treba sprijazniti. Nekatere bolezni so ob trenutnem stanju medicine neozdravljive. Tukaj ni nobene zarote medicinske znanosti ali farmacije. In marsikatera bolezen, ki danes ni ozdravljiva, nekoč v prihodnosti bo. In to samo zaradi znanosti. Samo ne nasedajte šarlatanom, ki jih z znanostjo povezuje le to, da si od nje radi izposojajo strokovne izraze, da bi zveneli bolj prepričljivo. Oni zagotovo ne bodo našli rešitve za ta trenutek neozdravljive bolezni. Ne danes, ne jutri, ne čez deset let. Četudi sami morda celo verjamejo v svoje metode.
A.M.
