Sindrom prevaranta – ali ga imate tudi vi?

Ali se vam dogaja, da se počutite nesposobne, nekompetentne in neinteligentne, kljub temu, da vaši dosežki kažejo nasprotno? Si niste sposobni priznati svojih uspehov? Ste prepričani, da drugi ljudje precenjujejo vaše kompetence in sposobnosti in vas bodo nekoč razkrinkali, da v resnici niste tako sposobni, kot se jim zdi?

sindrom prevaranta

Ali svoje dosežke pripisujete zunanjim dejavnikom, kot so sreča, pravi trenutek, vaš zunanji videz, zveze in poznanstva? Se vam dogaja, da niste sposobni sprejeti komplimentov in pozitivnih odzivov na vaše delo? Ste perfekcionist in od sebe pričakujete popolnost?

Če ste na velik del zgornjih vprašanj odgovorili pozitivno, morda trpite za sindromom prevaranta (ang. The impostor syndrome).

Sindrom prevaranta – značilnosti

Ljudje, ki trpijo za sindromom prevaranta, zase menijo, da niso tako sposobni kot ostali. Bojijo se, da ne bodo izpolnili pričakovanj drugih, obenem pa imajo zelo visoka pričakovanja do sebe. Posledica tega je, da živijo v strahu, da bi drugi spoznali (sicer izkrivljeno) resnico o njih. Takšni ljudje stalno dvomijo v svoje sposobnosti; niti več zaporednih dobrih izkušenj in uspehov ne zmanjša teh dvomov. Običajno imajo ljudje s to težavo tudi nizko samopodobo.

Posamezniki s sindromom prevaranta se ponavadi zelo izogibajo situacijam, v katerih bi jih drugi ocenjevali. Če se temu že ne morejo izogniti, se ponavadi zatečejo k dvema načinoma soočanja:

  • zelo dobri pripravi na izvedbo zadane naloge, kjer svoj uspeh nato pripišejo trudu ali sreči, ne pa svojim sposobnostim;
  • odlašanju do zadnjega trenutka, ki naj bi predstavljajo nekakšno obrambo pred negativnimi posledicami možnega neuspeha. Neuspeh tako pripišejo odlašanju in pomanjkanju truda, ne pa pomanjkanju svojih sposobnosti.

Ali dosegate manj, kot bi lahko?

Ljudje s sindromom prevaranta razloge za svoj uspeh pripisujejo negotovim zunanjim dejavnikom. Zato pogosto verjamejo, da je “tokrat šlo za čisto srečo” in so prepričani, da uspeh ni ponovljiv. Tudi ko ne morejo zanikati, da jim je nekaj uspelo, se zato ne počutijo tako dobro kot ostali, ki razloge za svoj uspeh prepoznajo tudi v sebi in svojih sposobnostih.

Posledica tega je, da posamezniki s sindromom prevaranta običajno ne izkoristijo svojega potenciala in dosegajo manj, kot bi lahko. Da ostanejo ‘na varni strani’, si postavljajo nižje, manj zahtevne cilje. Izogibajo se situacijam, kjer bi bili ocenjevani.

Morda je kriv perfekcionizem

Nekateri strokovnjaki so ugotovili in dokazali, da so osebe s sindromom prevaranta nagnjene k močnemu in pogostemu samoobtoževanju že zaradi najmanjših napak. Tudi nekatere druge značilnosti sindroma prevaranta se prekrivajo z značilnostmi perfekcionizma: prepričanje, da niso dovolj dobri, velika pozornost na podrobnosti, strah pred neuspehom, občutljivost na kritiko, premlevanje preteklih napak.

Zakaj pride do sindroma prevaranta?

Glede vzrokov za nastanek sindroma prevaranta si strokovnjaki niso enotni. Omenjajo nizko samopodobo, že omenjeni perfekcionizem, strah pred neuspehom ter pretekle izkušnje. Nekateri so prepričani celo, da je sindrom prevaranta prisoten v vsakomur, le da se pri nekaterih v odvisnosti od situacije in časa izrazi, pri drugih pa ne.

Kako si pomagati

Poudariti je treba, da pri sindromu prevaranta ne gre za duševno motnjo, temveč za občutke, ki jih doživljajo mnogi ljudje – tudi zelo uspešni in izpostavljeni posamezniki, ki jim česa takega ne bi nikoli pripisali. Pojavnost sindroma prevaranta je zelo pogosta še zlasti v kreativnih poklicih, kjer so ustvarjalci stalno izpostavljeni ocenam drugih, kritikam in subjektivnim kriterijem.

Sindrom prevaranta pogosto spremljajo tudi anksioznost, depresija ali stres, zato je pri tej težavi koristno poiskati pomoč psihoterapevta.

Viri:

  • Katarina Šavrič: Sindrom prevaranta, seminarska naloga, Filozofska fakulteta, oddelek za psihologijo, 2014
  • Taja Železnik Ramuta: Sindrom prevaranta in Dunning-Krugerjev učinek, Kvarkadabra, 2018