Skupni obrok, ponavadi kosilo, je v življenju vsake družine iz mnogih razlogov zanimiv čas. Kuhati in streči hrano ljudem, ki jih imamo radi, je opravilo z mnogimi pomeni. Večina, ki redno kuha, ve, kako občutljivi s(m)o kuharji za kritiko, pa ne glede na to, ali je očitek v tem, da je hrane preveč ali premalo ali da je napačnega okusa. Hrana, ki jo postrežemo družini, še posebej pa otrokom, je v mnogih pogledih neposreden simbol ljubezni in skrbi. Zato smo veseli, ko hrano cenijo, in žalostni, ko jim ni všeč ali je celo nočejo niti pokusiti. To pomeni, da se za mnogimi spori, ki potekajo za mizo med skupnim obrokom, skrivajo razlogi, ki nimajo neposredne zveze z jedjo. Toda ker na mizi leži hrana, ta kljub temu pogosto pristane v središču družinskih prerekanj.
Včasih je spor tudi dejansko povezan s hrano in prehranjevanjem. Vsak od staršev si želi, da bi bili otroci zdravi. Zato nekateri poskušajo zelo dejavno nadzirati, kaj otroci jejo in pojejo – od grižljaja do grižljaja, od obroka do obroka. Tako na primer vztrajajo, da otrok najprej poje meso in zelenjavo – ali da do kraja počisti krožnik – in si s tem prisluži pravico do sladice ipd. Če svojo starševsko odgovornost razumete na tak način, si hitro nakopljete na glavo kup dela, skrbi in sporov. Mnogi odrasli z leti kar pozabimo, kako prefinjen in nežen okus imajo otroci, pa tudi apetit. In potem se čudimo, ko mali na lepem ne želi več niti videti korenja, ki ga je doslej imel najrajši na svetu – in iščemo ter brskamo za vsemi mogočimi razlagami, ki običajno nimajo nobene zveze s problemom. Resnica pa je, da se otrokov okus pač spreminja.
Reakcija otrok proti pokroviteljstvu je po navadi vedno zdrava in naravna: če jih dalj časa k nečemu silimo, smo lahko popolnoma prepričani, da bodo prej ali slej začeli početi prav asprotno.
To ne pomeni, da se je treba predati neredu in sprijazniti z dejstvom, da se otroci pač mrščijo in hodijo k mizi in od mize, kakor se jim zljubi. Toda dejstvo je, da disciplina še nikoli ni rešila težav, le za nekaj časa jih je naredila nevidne.
Če se življenje za jedilno mizo neprijetno zapleta, se morajo starši posvetovati in ugotoviti, na katerih področjih družina trenutno ne uspeva. In poskusiti razlikovati med tem, kaj je zares pomembno za družinski blagor, in kaj so le konvencije o tem, kako velja »pravilno« jesti. Kajti nekaj drži: ko pogledamo pobliže, ugotovimo, da so mnoga pravila, ki si jih prizadevamo vpeljati v prehrano, bolj ali manj nesmiselna ostalina vzgoje, kakršne smo bili deležni sami, od katerih le redka uspešno prestanejo kritično analizo. Torej enkrat za spremembo ne pridigajmo več o tem, kako bi morali starši prevzeti na svoja pleča še več dela, odgovornosti, krivde in slabe vesti. Namesto tega jih razbremenimo že pretežkega bremena, kajti le tako bodo lahko najbolje stregli svoji družini.
Starši, dovolite si zadihati – pa bo zadihal tudi obrok!
Se strinjate z avtorjem? Kaj vi menite o tem?
