Živimo v svetu, kjer je hrup norma. Čim glasneje, čim hitreje, čim bolj opazno. Čim bolj ekstrovertirano. Glasna glasba, glasno govorjenje, polnjenje prostora s svojim jazom. Govorjenje zaradi govorjenja samega, četudi je razmerje med številom besed in dejansko povedanim precej klavrno. Ker je tišina mučna in povzroča nelagodje. Ker je motnja v glasnem svetu. Ker je nevarna.
Čeprav je tišina naravno stanje. Je odsotnost vsega in hkrati vseobsegajoča prisotnost niča. Tišina je resnica.
Ko ni nobenega dražljaja, ki bi prihajal iz zunanjega sveta, ne ostane drugega, kot da se človek zazre vase. Ko zunaj ni ničesar, kar bi napolnjevalo trenutek, dajalo smisel, zaposlovalo misli, se lahko v prsi naseli tesnoba. V enem od eksperimentov so ljudi zaprli v ‘tiho sobo’, kjer je bila edina možnost zunanjih dražljajev ta, da so sami sebi zadajali elektrošoke. Kljub bolečini je večina raje izbrala elektrošoke kot sedenje v tišini. Tišina je torej bolj boleča kot sunki elektrike skozi telo.
Pojem tišine lahko razširimo na vrsto dražljajev. Tudi vizualni prizori lahko kričijo. Kaj drugega kot kričanje so obcestni reklamni panoji, oblikovani, da čim bolj pritegnejo pozornost mimoidočega. Kaj drugega kot kričanje so spletne strani, zasnovane, da privlečejo uporabnika k sebi in ga potem ne spustijo. Kaj drugega kot kričanje je želja, pokazati se z nečim novim in dragim. Poglejte me! Do nenaravne popolnosti obdelane fotografije na Instagramu. Poglejte me! … Poglejte me! … Poglejte me!
Kaj je resnična in kaj ustvarjena želja posameznika? Ali si želimo nekam na počitnice zato, ker v nas tli želja, videti neko okolje in doživeti neko kulturo, ali morda zato, ker je to ‘ena od tistih destinacij, ki jih mora človek enkrat v življenju obiskati’? Katera želja je rezultat tišine in katero željo je ustvaril hrup oglasov?
Kapitalizem ne mara tišine. Tišina ogroža kapitalizem. Človekov um v tišini ni omejen le na izbiro ene od ponujenih možnosti. Lahko si zamisli povsem novo, drugačno možnost. V tišini lahko človek razmišlja. Tišina spodbuja introspekcijo in kontemplacijo, medtem ko hrup zasuje možgane s toliko informacijami, da preidejo v zasilni način delovanja. Information overload!* V tem načinu se ne da razmišljati. Kar se zdi kot razmišljanje, je v resnici navidezno odločanje na podlagi družbeno vgrajenih vzorcev. Je odločanje znotraj meja ‘normalnega’.
Hrup je današnja normalnost. Nenaravna normalnost. Tišina in druge tako preproste in prvinsko osnovne stvari v sodobni družbi niso normalne. Niso zaželene, saj ne gredo skupaj z mantro hitrega in učinkovitega.
Odtujenost od tišine pomeni odtujenost od sebe. Pomeni strah pred neznanim in strah pred svojimi mislimi. Strah pred soočenjem s samim seboj. Pred soočenjem s svojimi najglobljimi čustvi in demoni. Tišina – naravno stanje – je postalo strašljivo. Tihi ljudje stigmatizirani. Krasni svet diktature hrupa.
A.M.
*Preobremenjenost z informacijami
