Ljudje smo bitja navad in ustaljenih vzorcev. Živimo nezdravo, čeprav vemo, da nam to škodi. Mnogokrat se za spremembo odločimo šele, ko nam teče voda v grlo. Skrbi radi odrivamo na stran. Večinoma se zganemo šele tik pred udarcem s palico. Takšni smo, nekateri bolj, drugi manj. Kakršnokoli obsojanje je nesmiselno.
Znanstveniki napovedujejo, da se človeštvu v naslednjih desetletjih obetajo težki časi. Spreminjanje podnebja naj bi s seboj prineslo krize na mnogih področjih: pomanjkanje vode in hrane, hude vremenske ujme, širjenje nalezljivih bolezni, slabšanje življenjskih razmer na številnih območjih sveta, množično preseljevanje, izumrtje velikega števila rastlinskih in živalskih vrst, krizo gospodarstva, splošne družbene nemire.
Zdi se, kot da smo na hitrem vlaku, ki drvi v prepad, a nihče noče vstati in potegniti ročne zavore, ker je sedeti v sedežu in uživati v gledanju pokrajine, ki brzi mimo, udobnejše in prinaša več zadovoljstva.
Tako se po opravkih, ki bi jih lahko opravili peš ali s kolesom, še vedno vozimo z avtomobili. Na počitnice letimo z letali ali hodimo na križarjenja z megalomanskimi ladjami. Kupujemo nove stvari, čeprav so stare še uporabne. Želimo si imeti več. Večje, boljše, novejše. Svoje nepotrebne nakupe opravičujemo z besedami, da si je treba včasih privoščiti kaj zase, za svojo dušo. Za razvajanje.
“Z razvajanjem ni sicer nič narobe. A razvajamo se lahko tudi na zdrav in nepotraten način.”
Z razvajanjem ni sicer nič narobe. Vsakdo potrebuje sprostitev in vsaj začasen odmik od stresnega vsakdana. A razvajamo se lahko tudi na zdrav in nepotraten način. Tako da ne uničujemo okolja. Brez velikih količin izpušnih plinov, zavrženih stvari, prekomernega porabljanja naravnih virov in na stotine kilogramov plastike.
Saj ne gre za okolje in planet kot nekaj ločenega. Gre za naše zdravje, naše življenje. Za zdravje, življenje in preživetje naših zanamcev. Če držijo napovedi znanstvenikov, bo ob naših nespremenjenih navadah življenje na Zemlji čez 20 do 30 let že precej podobno peklu.
Nekatere napovedi so morda res pretirano črnoglede in katastrofične, a to ne pomeni, da lahko zamahnemo z roko in še naprej udobno sedimo v svojih sedežih. Nekateri svojo pasivnost opravičujejo z vdanostjo v usodo, češ, saj tako ne moremo več nič spremeniti.
“Če začne vsakdo izmed nas z majhnimi koraki, lahko skupaj storimo veliko.”
Ni res, da ne moremo ničesar več spremeniti. Če začne vsakdo izmed nas z majhnimi koraki, lahko skupaj storimo veliko. Morda začnete uporabljati naravna čistila. Zavračati izdelke, ki so pakirani v nepotrebno plastično embalažo. Začnete prisegati na trajnostna oblačila in odklanjati hitro modo. Se dvakrat na teden v službo odpravite s kolesom. Kupite novo stvar šele, ko stara resnično ni več uporabna.
Ne čakajmo na palico. Kajti ko bo prišel čas, da bo treba uporabiti palico, bodo ukrepi veliko bolj drastični, prilagoditev pa mnogo težja in bolj boleča.
A.M.
