Zlorabe otrok – tema, ob kateri si mnogi najraje hitro zamašijo ušesa in zatisnejo oči ter kar se da hitro stečejo stran. Spolne, fizične in čustvene, zanemarjanje … Eden od šestih otrok, vsaka četrta deklica, 70.000 slovenskih otrok … “Pa kje so vsi ti otroci? Saj jih toliko poznam, pa ne vem za nobenega … , njihove družine so popolnoma normalne … , oni zagotovo ne bi … , to je samo statistika, prazne številke …”
V določenih pogledih se ne bi mogla bolj strinjati – to so samo številke. Številke, ki izpuščajo samo bistvo srce parajočih pripovedi otrok, ki vsakodnevno vstopajo skozi vrata moje terapevtske sobe:
“Strah me je iti po ulici. Kaj če srečam očija in me odpelje nazaj? Premajhen sem, da bi se mu uprl.”
“Želela sem si, da bi me nekdo slišal, da bi bila dovolj velika, da bi dosegla kljuko in stekla ven.”
Resnični stavki, predvsem pa resnična življenja, to je tisto, kar številkam daje pravo težo. Ta mala bitja, z močjo superherojev, ki v svojih telesih nosijo bremena, težja od njih samih. Bremena zlorabe, ki jih kot družba ne znamo odvzeti ali jih vsaj pomagati nositi. Bremena, ki jih pogosto niti ne opazimo, dokler ne pogledamo globlje.
To v večini niso zgodbe o nagnusnih starih neznancih, ki na temnih ulicah prežijo na otroke, ampak pripovedi o materah in očetih iz vseh socialnih slojev družbe, ki ne zmorejo in ne znajo drugače. O tetah, ki ne vidijo, sosedih, ki ne slišijo, vrstnikih, ki ne opazijo in institucijah, ki prepogosto nimajo potrebnega časa in znanja.
To so zgodbe o družinskih tradicijah, ki to nikoli ne bi smele postati! O izjavah “nikomur ne smem povedati“, ki postanejo družinska mantra, vzgojnih prijemih “ker so tako vzgajali tudi mene” in težkih besedah “ki si jih itak zaslužiš“… Predvsem pa to niso zgodbe iz dežele Tamnekjedaleč, ampak resnična življenja 70.000 slovenskih otrok. Naših otrok.
V resnici res ni zlorabljen en otrok v vsaki peti hiši … Gre za družinsko tradicijo v vsaki petnajsti! Za vzorec vedenja ter način življenja, ki se preko modelnega učenja in dednih procesov prenašata iz roda v rod ter predstavljata pojem normalnega. Pogosto se vprašamo, kako. Kako lahko nekdo, ki je sam doživel grozo zlorabe, to stori svojemu otroku? Moje vprašanje je, kako lahko generacije družin že desetletja živijo na drugi strani hodnika, pa ne storijo ničesar. Tudi to je del družinske tradicije.
Dokler ne pride nekdo, ki zmore drugače. Nekdo, ki ve, da ljubezen zmore bolje. Nekdo, ki si upa postati heroj otrok in spremeniti njihovo zgodbo. In to je lahko prav vsak izmed nas.
Da postanete heroj, ne potrebujete denarja, ampak veliko poguma in še večje srce. Sprejmite odločitev, da boste iskreno in odprto govorili o tej težki temi ter tako razbijali družbeni tabu. Odločite se, da boste opazili otroka, prepoznali njegovo stisko, ukrepali ter tako spremenili njegovo zgodbo! Naslednjič, ko boste videli otroka v stiski, si vzemite čas, pristopite in vprašajte: “Kako ti lahko pomagam?”
Ko boste slišali krike v sosednjem stanovanju, zaupajte svoji intuiciji, dvignite telefonsko slušalko in prijavite sum zlorabe. Postanite glas otrok, ki tega sami ne zmorejo. Postanite njihov heroj in jim pokažite, da ljubezen zmore drugače.
Si v stiski? Poznate otroka v stiski? Tukaj smo.
Združenje proti spolnemu zlorabljanju: 080 2880
· TOM telefon: 116 111
· Društvo SOS telefon: 080 11 55
· Zavod Emma: 080 21 33
· Lunina vila, Inštitut za zaščito otrok: 080 9900 08
Prijavite sum zlorabe: policiji na 113 ali pristojnemu centru za socialno delo.
Lunina vila, Inštitut za zaščito otrok, so.p., je zasebna, neprofitna organizacija v Sloveniji, ki spreminja življenja otrok. Poslanstvo Lunine vile je zdravljenje travm pri otrocih ter preprečevanje in zmanjševanje njihovih negativnih posledic, ki se pogosto razvijejo v mladostništvu in odraslosti. Verjamemo, da si vsak otrok zasluži srečno otroštvo! Več na www.luninavila.si.
Piše: Nina Kočar, Lunina vila, Inštitut za zaščito otrok
Direktorica Lunine vile, Nina Kočar
