To je trajalo nekaj tednov. Zatem je postal njegov okus bolj izbirčen in starša sta mu postavila nekaj omejitev glede izbire hrane, prav tako pa sta bdela nad njegovo težo in splošnim zdravjem. Znal je izbrati in tudi zahtevati hrano, ki mu je bila po okusu.
Če je ni bilo na voljo, je bodisi pojedel nekaj tiste, ki je bila, ali pa pri tem obroku ni pojedel ničesar. Vendar njegovega vedenja nihče ni imel za problematičnega.
Ko je prišel na obisk, sva z ženo poskrbela, da je bil jedilnik po njegovem okusu – enako kot se potrudiva tudi za odrasle prijatelje in druge družinske člane. Okoli četrtega leta so bili med njegovimi najljubšimi jedmi špageti po bolonjsko, dokler ni nekega dne na lepem dejal: »Ne, hvala, tega ne jem več.« Kot vselej je to izrekel prijazno, povsem stvarno in umirjeno. V njegovem glasu ni bilo nobenega očitka ali prepirljivosti. Ker ga nismo nikoli kritizirali zaradi njegovih izbir, tudi on ni nikoli kritiziral ostalih jedi ali kuharja. Ko sem ga vprašal, zakaj ne je več špagetov po bolonjsko, je pomislil in odvrnil: »Pravzaprav ne vem … Zdi se mi, da so si moje brbončice premislile.«
Kljub njegovemu briljantnemu odgovoru sem bil rahlo razočaran nad tem, kar sem občutil kot nezanimanje za hrano. Upal pa sem, da bom z njim delil svoje navdušenje, podobno kot sem ga že z njegovim očetom. In pogrešal sem tiste trenutke, ko je stopil v kuhinjo, rekoč: »Jesper, lačen sem! Kaj je za kosilo?« No, vsega pač ne moremo imeti!
Po tem se je njegov oče preselil na drugo stran sveta in se nista več tako pogosto srečevala. Trenutno pa sta zopet skupaj, ker sta se za nekaj tednov preselila k meni. Ker je bila ta jesen posebno bogata z gobami, se je moj sin odločil, da jih bo nekaj nabral za kosilo. Alex ga pri takih podvigih običajno ni spremljal, a tokrat se je prostovoljno javil. Domnevam, da bolj iz zanimanja za svojega očeta kot za naravo in gobe.
Domov sta se vrnila z veliko košaro najrazličnejših gob. Alex je bil navdušen nad nabiranjem in lepimi gozdnimi sadeži. Njegov oče je oznanil, da bo ta dan z njimi pripravil testenine, naslednji dan pa rižoto, in je vprašal Alexa, ali jih bo jedel tudi on. Tudi tokrat je bil njegov odgovor odločen in razumen: »Nikoli nisem maral gojenih gob, potem pa sem jih pred nekaj tedni poskusil in bile so mi všeč. Domnevam, da mi bodo všeč tudi negojene.«
Med čiščenjem gob in kuhanjem je sedel na kuhinjski mizi, se ukvarjal z iPadom in občasno pokukal k očetu pri štedilniku.
Ko je bila hrana na mizi, je bila njegova prva pripomba: »Ni videti preveč lepo, ampak diši pa dobro. Rad bi poskusil.«
V naslednjih minutah je bilo, kot bi se pred nama razgrnil priročnik za okušanje in uživanje v hrani:
- Mmmm, dobro je.
- Celo gobji beti so okusni. Vsaj od te vrste … Oči, kako se ji že reče? Nikoli si nisem mislil, da so užitni.
- Klobuki imajo več okusa … mehkejši so, toda okusnejši.
- Katera zelišča si uporabil?
- Timijan in rožmarin sta se torej kuhala z omako, peteršilj pa si na koncu samo potresel po vrhu?
- Čutim česen. Saj si dodal česen?
- Te gobe so bolj okusne od tistih, ki jih je kupila mama. Zdi se mi, da so bile posušene, ampak nisem prepričan.
- Za tole bom povedal prijatelju Davidu. Njegova starša nabirata gobe, a jih nikoli noče poskusiti. Lahko, da mu bodo čisto všeč.
Nihče med nami ni vedel, da misli takšne misli, niti da je bilo njegovo zanimanje za to, kar vnaša v svoje telo, tako razvito, podrobno in kompetentno.
Čeprav tega ne vem zagotovo, močno dvomim, da sta njegova starša prebrala mojo knjigo o družinskih obedih – kratko malo našla sta lastno pot. Pri tem ju je vodila integriteta njunega sina in njuno znanje o prehrani, predvsem pa potrpežljivost in zaupanje v sinovo sposobnost, da bo sčasoma v zvezi s sabo znal sprejemati pametne odločitve.
Nedavno si je za najljubši šport izbral vožnjo z BMX kolesom, zdaj pa nas pogosto sprašuje o beljakovinah in vitaminih, in to preprosto zato, ker je njegov trener poudaril zvezo med športnim rezultatom in prehrano.
Z zanimanjem bom opazoval, kaj vse nam bo še prinesel čas. V tej večkrat ponovljeni lekciji smo se že naučili, da ga ne gre – priganjati.
