Blaž Povše je tiste vrste sogovornik, ki ga z veseljem poslušaš. Ne le, da veliko vé – vsak odgovor poskuša tudi strokovno utemeljiti. Ob tem pa ne “prodaja” puhlic ter nedelujočih instantnih rešitev. Z njim smo se pogovarjali o uporabi nevroznanosti za pomoč otrokom pri učenju, izzivih in težavah sodobnega časa ter o škodljivem ravnanju staršev in učiteljev. Poglejte!
V času, ko poteka šolanje na daljavo, se mnogi starši soočajo z novimi izzivi. Marsikdo je zdaj začel drugače gledati na delo učiteljev in proces učenja. Vi se ukvarjate z učenjem s pomočjo nevro znanosti. Ali lahko za začetek razložite, kako lahko nevro znanost pomaga pri učenju otrok?
Ker nisem raziskovalec, se sam ne ukvarjam direktno z nevroznanostjo, v svoje delo pa vključujem sodobna nevropsihološka spoznanja, ki predvsem v zadnjem obdobju temeljijo na nevroznanstvenih raziskavah. Na vsakodnevni ravni se ukvarjam s strategijami učenja, svetovanjem staršem, mladostnikom in otrokom ter prepoznavam, zakaj imajo posamezniki težave z učenjem.
Prav v obdobju, v katerem živimo, imamo na voljo goro različnih informacij o razvoju otroških možganov in o delovanju možganov pri mladostnikih ter odraslih. Raziskave še nikoli v zgodovini niso ponudile tako poglobljenih informacij o delovanju možganov, kot jih imamo na voljo v zadnjih desetih letih.
Sam izraz nevroznanost sicer opisuje znanstveno področje, ki raziskuje delovanje naših možganov. Del nevroznanosti se osredotoča tudi na to, kako se ljudje učimo in zajema tako raziskovanje spomina, pozornosti, pomen inteligentnosti, motivacije in drugih pomembnih vidikov, ki vplivajo na vsakodnevno učenje. Na podlagi tovrstnih spoznanj tako lahko spodbujamo razvoj različnih učnih strategij ter drugih dejavnikov, ki so pomembni, da je posameznik pri učenju uspešen.
Veliko ljudi ima navado otroke popredalčkati v tri skupine: “ta pridne”, “povprečne” in “problematične”. Nenazadnje lahko – tudi iz svojih izkušenj – povem, da niti učitelji niso imuni na takšno razvrščanje otrok v kategorije. Se vam zdi takšno predalčkanje otrok primerno?
Ljudje nasploh pri presojanju drugih izhajamo iz svojih izkušenj, ob tem pa lahko prihaja do določenih napak v presoji, ena izmed tovrstnih napak je ti. “etiketiranje”, ko posameznika “popredalčkamo”. S tem posamezniku pripišemo lastnosti, ki mu pritičejo, obenem pa tudi celo kopico takšnih, ki mu ne.
“Eksperimenti so na tovrstnih primerih pokazali, da se otrok nato večkrat resnično prične vesti skladno s pričakovanji.”
Menim, da mnogi otroke pričnejo grupirati podzavestno, vendar nato podzavestno hitro pride na plano in kaj hitro se zgodi, da otroke zatem namenoma uvrščamo v skupine, glede na njihovo vedenje ali njihove dosežke. Na primer otroku, ki je v razredu nemiren, lahko hitro pripišemo še, da je neubogljiv, konflikten ipd. Eksperimenti so na tovrstnih primerih pokazali, da se otrok nato večkrat resnično prične vesti skladno s pričakovanji učitelja, staršev in drugih pomembnih oseb v otrokovem življenju.
Podobno se lahko dogaja tudi na področju šolskih dosežkov. Na zunaj se mogoče najprej zdi, da smo otroku naredili uslugo, če smo ga npr. uvrstili v skupino otrok, ki so na določenem področju manj uspešni, na dolgi rok pa otrokom tako lahko škodujemo. To predvsem vpliva na otrokovo samopodobo in prepričanje v lastne zmožnosti; otrokom, ki ob razporejanju niso izkazali vsega, kar zmorejo, tako tudi močno pripremo vrata k temu, da resnično dosežejo svoj potencial.
Angleška študija je npr. pokazala, da imajo države, kjer so otroci razdeljeni v skupine glede na svoje dosežke, višjo raven predčasne opustitve šolanja.
Nekateri otroci se zlahka učijo in imajo visoko motivacijo za uspešno delo v šoli. Na drugi strani so tisti, ki se težje učijo in tudi niso posebej motivirani. Kako pomagati slednjim, da se bodo lažje učili in bili bolj motivirani za šolo?
V šoli preživimo veliko let, v obdobju otroštva in mladostništva je šola ena glavnih stvari, okrog katere se vrti življenje. V šoli doživljamo veliko uspehov, dosežkov, pohval, a pogosto se soočamo tudi s težavami, ovirami in nalogami, k jim nismo kos. Vse te izkušnje pa tako ali drugače vplivajo na motivacijo za učenje in šolsko delo.
Navadno se izkaže, da so otroci, ki imajo nizko motivacijo za šolsko delo, tudi učno manj uspešni. Tukaj se pojavlja vprašanje kokoši in jajca – je bil otrok učno manj uspešen zaradi nizke motivacije za šolsko delo ali je nizka motivacija posledica učne neuspešnosti, ki jo je otrok doživljal v preteklosti.
Pomembno je, da ne zaključujemo prehitro in obsojamo otroka, da je npr. »len«, temveč pogledamo širšo situacijo in dejavnike, ki bi lahko vplivali na otrokovo nižjo motivacijo za šolsko delo. Se je pa potrebno zavedati, da tudi otroci odraščajo in učenje v otroški glavici ni primarnega pomena.
Motivacija za učene torej ni nekaj stalnega in nespremenljivega, ampak je odvisna od različnih dejavnikov. Pomoč pri učenju bi zato morala temeljiti predvsem na razvoju strategij, ki omogočajo samostojno učenje, preko katerega otroci lahko dobijo občutek, da zmorejo nekaj narediti samostojno (občutek moči in kontrole).
Predvsem mlajše otroke lahko motiviramo s strategijam »prej – potem« (najprej učenje, nato neka ljuba dejavnost), cikel učenja časovno omejimo in dodamo npr. vizualno oporo, da bo imel otrok občutek, koliko časa bo npr. učenje še trajalo. Pomembno je tudi ustrezno časovno načrtovanje učenja, zastavljeni cilji ipd.
Včasih ni bilo toliko stvari, ki bi tekmovale za otrokovo pozornost. Bili so šola, prijatelji, knjige, revije, radio, televizija. Danes imamo splet in pametne naprave, za katerimi stojijo skupine najboljših strokovnjakov s področja psihologije in človeškega vedenja. Njihov cilj je en sam – ustvariti aplikacije, spletne strani, storitve, ki bodo kar najbolj zasvojljive, da bodo otroci v njih preživeli kar največ časa. Kako se boriti proti temu? Oziroma ali se je sploh mogoče boriti proti vsem prefinjenim psihološkim prijemom snovalcev aplikacij in storitev ali pa je to že vnaprej izgubljena bitka?
Tehnologija je neizbežen del sodobnega sveta, zato ni ključno vprašanje, kako se boriti proti tehnologiji, temveč kako jo zmerno uporabljati. Raba tehnologije bo sestavni del življenja prihajajočih generacij in bo pri izobraževanju, delovnih obveznostih, prostem času ipd.
Pomembno je, da otrokom omogočamo stik s sodobno tehnologijo, je pa odgovornost staršev in drugih pomembnih odraslih, da otroku predstavijo varno rabo tehnologije in da jim v obdobjih, ko se možgani še intenzivno razvijajo, rabo tehnologije tudi smiselno omejujejo. Ker z omejevanjem otroku nekaj odvzamemo, mu moramo na drug način to vrniti – otrokom zato predstavimo možnost drugih prostočasnih aktivnosti in jih spodbujamo za vključevanje v razne dejavnosti.
Na kakšen način lahko starši pri otrocih spodbudijo zanimanje za šolo, za učenje, za radovednost? Najbrž je dobro, da že zgodaj začnejo pri otroku spodbujati zanimanje za svet, ki nas obkroža, za različne pojave, za naravo, živali in ljudi? Kakšen je najboljši pristop za to?
Otroci največ informacij iz okolja srkajo preko igre. Tak način učenja pri otrocih spodbuja motivacijo za pridobivanje novih znanj (učenje poteka posredno), hkrati pa si otroci pri takem učenju zapomnijo več informacij kot v razredu. Nova znanja so bolj osmišljena, imajo konkretno podlago, sočasno pa ob tem poteka tudi bolj aktiven razvoj kritičnega mišljenja, povezovanja novih informacij s predznanjem ipd.
“Otrok naj čim več lista knjižice in knjige, ustvarja, se igra v naravi, starši pa naj mu namenijo svoj čas.”
Med igro pri otroku deluje domišljija, kar omogoči, da se otrok udejstvuje v dejavnostih, v katerih se v resničnem svetu ne zmore. Otrok glede na svoje sposobnosti in interese igro samostojno vodi, s tem se uči samostojnosti, hkrati pa preko igre zadovolji svoje osnovne potrebe. Kaj to pomeni – otrok naj čim več lista knjižice in knjige, ustvarja, se igra v naravi, starši pa naj mu namenijo svoj čas – v tem času naj odložijo telefone in druge naprave, saj je ta čas namenjen otroku.
Pri svojem delu v Centru Motus se srečujete z najrazličnejšimi težavami otrok. Katere so najpogostejše in kaj svetujete staršem, kako naj ravnajo in kako naj se odzovejo, ko ugotovijo, da ima njihov otrok težave z učenjem, motivacijo, pozornostjo ali čim drugim. Odlašanje oziroma pristop “saj bo minilo” najbrž ni najboljši in lahko stvari samo še poslabša?
Tako je, Center Motus je zasebna ustanova z multidisciplinarnim timom. V središče strokovnega dela postavljamo posameznika (otroka, mladostnika ali starša/odraslega) in mu pomagamo pri razreševanju njegovih stisk in vsakodnevnih izzivov.
“Najpomembnejši del nudenja pomoči je tisti del pomoči, ki ga lahko starši nudijo vsakodnevno.”
Najpogosteje se srečujemo z otroki s specifičnimi učnimi težavami (to so npr. disleksija, diskalkulija ipd.) ter s pomanjkljivo pozornostjo. Sam način dela s posameznikom in družino je odvisen od vrste in oblike pojavljanja težav in seveda od starosti posameznika. Predvsem velja, da je najpomembnejši del nudenja pomoči tisti del pomoči, ki ga lahko starši nudijo vsakodnevno.
Na tem mestu ne govorimo o strokovnih pristopih in treningih, ki jih izvajamo na obravnavah, temveč o nekaterih osnovnih vajah in usmeritvah, ki jih starši prejmejo tekom našega sodelovanja. Na obravnavah tako lahko izvajamo specifične treninge, staršem pa damo smernice za nudenje pomoči otrokom, ki ga lahko izvajajo tako med sprehodom, igro ali učenjem šolske snovi.
Tudi če težave niso zelo izrazite, staršem lahko ponudimo strategije in nasvete v smeri, kako v bodoče ravnati z otrokom, da se težave ne bi pričele stopnjevati oz. da bi se pojavnost težav pričela zmanjševati. V tem primeru je bolje zavzeti stališče zgodnje preventive in obravnave kot pa čakati na to, da bodo težave minile same od sebe.
O sogovorniku
Blaž Povše je mag. profesor specialne in rehabilitacijske pedagogike, študent doktorskega študija na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in ustanovni direktor Centra Motus.
Poklicno ga najbolj navdihuje delo z otroki in mladostniki s specifičnimi učnimi težavami. Pri tem si prizadeva za kakovostno pomoč in podporo njim in njihovim staršem.
Več o njegovem delu najdete tukaj.
Blažev video tečaj ‘Učenje skozi oči nevroznanosti’
Pridobite dostop do spletnega tečaja, v katerem boste spoznali več kot 60 strategij za uspešno učenje. Kliknite za več informacij >>
Spletni tečaj vsebuje:
- neomejen dostop do celotne vsebine tečaja,
- 46 video posnetkov s predstavitvijo 60+ učnih strategij,
- spletno tehnično podporo za vse udeležence tečaja,
- praktične primere uporabe predstavljenih strategij,
- kvize za utrjevanje slišane vsebine.
Vse to in še več lahko pridobite tukaj >>
