Oči v ljudskem izročilu veljajo za ogledalo duše. Imajo izjemno sporočilno vrednost in tega se intuitivno dobro zavedamo prav vsi.Eden od velikih mitov govorice telesa je npr. prepričanje, da lažnivci umikajo pogled. To je redkost, velja pa predvsem za majhne otroke. Torej tiste ljudi, ki se še niso naučili vzdržati pogleda. Mama, oče ali skrbnik nam je običajno vedno, ko smo ga v otroštvu kaj ušpičili (in jih zato nismo želeli gledati v oči), zabičal, da naj ne umikamo pogleda in naj ga oz. jo “iskreno” gledamo v
oči. Logična posledica takšnih zahtev je, da se sčasoma naučimo “iskreno” gledati v oči tudi takrat, ko smo kaj ušpičili.Skozi oči namreč na nek način dovolimo svetu izven nas, da se nas dotakne tudi znotraj. Vidimo lepote… in tudi vse tisto, kar ni tako lepo. Z očmi iščemo druge, vidimo druge in navezujemo stike z drugimi. Sporočamo, da smo tukaj, da nas nekdo zanima in da cenimo osebo, s katero se družimo v tem trenutku.
Rečemo lahko, da si v splošnem prav vsi želimo biti razumljeni in primerno cenjeni. Mislimo si, da si želimo biti tudi videni. Pa si res to želimo? Včasih je namreč tisto, kar si najbolj želimo, tudi tisto, česar se najbolj bojimo. Oči nam približajo lepote, hkrati pa nas
tudi odprejo do marsičesa, kar je lahko še kako strašljivo.
Ko nas človek pogleda…kaj se zgodi v nas? Kako se počutimo v svojem telesu? Smo očesnega stika veseli ali hitro umaknemo pogled? Je strašljivo, mamljivo ali kar oboje? Kdaj točno umaknemo pogled? Je v nas kaj takšnega, kar ne želimo razkriti drugim? Bodo v nas opazili lepoto, našo čudovito naravo? Ali pa bodo opazili nekaj grdega o nas, naše napake, naše pomanjkanje samozavesti, tisto nekaj, zaradi česar nas je sram?
Jean Paul Sartre je nekoč izjavil: “Pekel so ljudje okoli nas”. Njegovo izjavo si lahko razlagamo tudi skozi sposobnost, da nas ljudje prikujejo s pogledom in strmijo v nas, kot da smo nekakšen predmet. Da v nas ne opazijo naše enkratnosti, duhovnega bistva, ki ga v ta svet vnašamo kot posamezniki. Če hitro umaknemo pogled, nam tako ni potrebno prenašati bremena možnega negativnega razvoja dogodkov v nadaljevanju.Ko drugega pogledamo v oči, ali jih sodimo ali smo zgolj z njimi? Jih predalčkamo ali jih gledamo z zanimanjem in prijaznim pozivom, da si jih želimo bolje spoznati?
Začnimo gledati na ljudi veliko bolj sproščeno. Dihajmo sproščeno in imejmo ob tem tudi sproščeno telo. Naš pogled bo naravno postal bolj “mehak”. Sogovornikom bo sporočal, da si želimo njihove družbe in da smo jih pripravljeni sprejeti. Hitro bomo opazili zanimiv učinek. Naša prisotnost bo v ljudeh sprožila občutek sproščenosti. Bolj bomo sproščeni in blagi, dlje bomo sposobni obdržati pogled v oči sogovornika in boljši bo naš očesni stik. Moč očesnega stika in vpliv na naše telo lahko najlažje preverimo tako, da se zazremo v oči naše ljubljene osebe. Ne bo minilo veliko, ko bomo začutili metuljčke v trebuhu, pogosto se bo okrepilo tudi bitje srca. Lahko gre seveda za čudovit občutek, lahko pa tudi za strah pred izgubo nam ljubljene osebe.
Bodimo pozorni na občutja ob daljšem očesnem stiku z nam ljubo osebo. Sproščen očesni stik sprošča tudi sam odnos.Seveda ne predlagam, da buljimo v ljudi. Tako bomo sprožili
ravno obratno, počutili se bodo nelagodno v naši družbi. Obstaja naravni ritem, ko pogledamo v oči in nato umaknemo pogled. Če so občutki med očesnim stikom dobri, lahko trajanje našega stika nekoliko podaljšamo. Življenje bo tako postalo bolj izpolnjeno. Pričeli se bomo zavedati bogastva povezav, ki so nam prosto in brezplačno na razpolago.Če se jim seveda odpremo.
Več o Edvardu Kadiču na:
www.edvardkadic.com
Na kakšen način pa vi “gledate na svet okoli sebe”? Ali umikate pogled, ko govorite s sogovornikom?
