Vsakodnevno zunanje življenje se je skoraj ustavilo. Okoliščine so nas prisilile v mirovanje, izgubili smo zunanje dražljaje, ki so zaposlovali misli, da se jim ni bilo treba ukvarjati z notranjim svetom. Naenkrat smo soočeni s samimi seboj, v tišini, brez kakofonije zvokov in drugih dražljajev, ki so naše misli in doživljanje usmerjali v zunanji svet.
Iz hektičnega, glasnega sveta v stalnem gibanju so nas okoliščine pahnile v umirjeno preživljanje dni, v katerem počasi izgubljamo občutek za čas. Če so ritem prej narekovale obveznosti in opomniki na koledarju, je natančno časovno načrtovanje zdaj izgubilo smisel. Tistim, ki delamo od doma, se je ločnica med delom in zasebnim življenjem zabrisala.
Zgodilo se je to, kar si je bilo težko predstavljati, kaj šele verjeti, da se lahko uresniči. Svet se je ustavil. Utihnil. V mestih lahko v odsotnosti avtomobilov spet slišimo zvoke narave. Kričeči oglasi so izgubili pomen. V trgovine hodimo redko in iz nuje, ne zato, da bi z nakupovanjem in trošenjem osmišljali karkoli že.
Pandemija nas je pripeljala (ali prisilila, če želite) v naravno stanje umirjenosti. V stanje, ko nismo vsako budno minuto svojih življenj bombardirani z najrazličnejšimi dražljaji. Dražljaji, ki povzročajo, da se namesto na svoj notranji svet osredotočamo predvsem na dogajanje okrog nas. Pripeljala nas je v stanje, ko se najvišjega ideala potrošniške družbe, ekstrovertiranega življenja, ne da več izvajati v praksi.
“Ko nenadoma izgine večina tistega, kar je zaposlovalo misli in zapolnjevalo vsakdan, se pojavi velikanska praznina.”
Takšna tišina, odsotnost dražljajev, je lahko tudi grozljiva. Ko nenadoma izgine večina tistega, kar je zaposlovalo misli in zapolnjevalo vsakdan, se pojavi velikanska praznina. Družba, ki smisel življenja in srečo definira z imeti in početi, ne more ponuditi ničesar bistvenega, kar bi lahko to praznino zapolnilo. To lahko storimo le sami.
Situacija, s katero se ta hip sooča celotno človeštvo, je odlična priložnost, da se zazremo vase in na novo določimo vrstni red vrednot. Je priložnost za umiritev in pogled vase, za obuditev potlačenih želja in soočenje s svojimi strahovi. Priložnost, da se ob zmanjšanju zunanjih dražljajev znova vidimo in začnemo dojemati takšne, kot smo. Vsi enaki, enako odvisni od narave in z enakimi osnovnimi željami in potrebami.
Trenutno stanje je začasno. Prej ali slej se bomo spet lahko prosto gibali in se svobodno družili. Ta čas, ko moramo biti sami s seboj, lahko medtem izkoristimo za to, da spremenimo svet na bolje. To ni izjava v slogu tekmovalk za mis sveta. To je realna možnost, če se v tem času umiritve zazremo vase in razmislimo, česa si zares želimo. Naj to ne bodo vsiljene podobe z zaslonov in papirja, temveč želje, ki izvirajo iz lastnega, pristnega hrepenenja.
Sam si želim umirjenega življenja, v katerem bi zahtevo po stalni (in nevzdržni) rasti zamenjalo bivanje v sožitju s pravili narave. Kaj pa vi?
A.M.
