Kako izgoreti je nova knjižna uspešnica, ki jo je napisal verjetno najbolj znan človek slovenske oglaševalske sfere. Povpraševanje po knjigi je tolikšno, da je nekaj tednov po izidu zunaj že drugi ponatis. A če po novem s strahom odpirate jogurt, saj se bojite, da bi vam znani kreativec skočil tudi iz jogurtovega lončka, brez skrbi. Tukaj ne bomo oglaševali te knjige.
Izgorevanje zaradi službe in drugih obveznosti je vroča tema in zdi se, da zadnje čase vsi govorijo o tem. Izgoreti in si zatem na novo sestaviti življenje, seveda z drugačnimi prioritetami, se zdi kot nekakšna medalja, ki si jo v slogu vojaških odlikovanj na prsi pritrdijo uspešni ljudje.
Toda z družbo je nekaj narobe, če kot idole postavlja ljudi, ki delajo preveč, na kar jih na koncu opomni njihovo telo. Ljudi, ki se ženejo do meja svojih zmožnosti in še čez, kar jih naposled pripelje do izgorelosti. Razumljivo je, da okus uspeha, priljubljenosti, moči in seveda denarja premami posameznika. Nerazumljivo pa je, da drugi takšne posameznike občudujejo in povzdigujejo v idole.
Kako (ne) izgoreti?
Za odgovor na vprašanje, kako (ne) izgoreti, ni treba prebrati knjige. Je namreč zelo enostaven in se glasi: živeti zmerno in poslušati svoje telo.
Seveda je to lažje reči kot storiti. Še posebej, če pot v izgorelost ni tlakovana z željo po uspehu, priljubljenosti in moči, temveč z golo potrebo po preživetju, ko je treba nahraniti lačna usta, odplačati stanovanjski kredit in kar je še tega. Uspešneži, ki izgorijo in nato svetujejo drugim, kako ne izgoreti, teh skrbi ponavadi nimajo.
Tudi zato je po svoje krivično za zgled postavljati zgodbe uspešnih ljudi, ki so izgoreli in nato spremenili svoje življenje. Izgoreli so namreč po svoji izbiri, čeprav jih je telo že prej opozarjalo, da so na meji. Ampak marsikoga v izgorelost pripelje borba za golo preživetje.
Kritična distanca
Zato je koristno, če do knjig, ki niso strokovno čtivo, temveč zapis osebne zgodbe, ohranimo kritično distanco. Lahko so zanimivo branje, tudi poučno branje, a vselej z upoštevanjem okoliščin, ki so pripeljale do avtorjeve zgodbe.
Največjo škodo bomo naredili, če bomo izgorelost začeli dojemati kot bolezen uspešnih ali nekakšno trofejo in mejnik na poti odkrivanja samega sebe. Kajti niso samo uspešni in znani tisti, ki izgorevajo. Izgorevajo tudi medicinske sestre, vozniki, gostinsko osebje in ostali, ki si ne morejo privoščiti enega leta oddiha za okrevanje in ‘ponovno odkrivanje samega sebe’.
Razmislek
Izgorelost je bolezen, ki s prstom pokaže na skoraj vse, kar je narobe z današnjim svetom. Kakršnikoli že so konkretni razlogi, ki nekoga privedejo do stanja izgorelosti, bi si na ravni družbe morali prizadevati za spodbujanje zmernosti. Da nikomur ne bi bilo treba izgoreti in da si nihče ne bi želel stvari, ki ga na koncu pripeljejo v izgorelost.
A.M.
