V času instantnih zgodb in navidezne popolnosti je zgodba Ajše Karaali prava osvežitev. Nekoč vrhunska plavalka se je iz Turčije preselila v Slovenijo in tukaj našla svoje življenjsko poslanstvo – z vadbami v naravi ljudem pomagati, da se napolnijo z energijo, sprostijo napetosti ter se povežejo s seboj in drugimi. Več v intervjuju.
Vaš življenjepis je poln navdušujočih dosežkov. A najprej vprašanje, ki vam bi ga najbrž postavil vsak. Rodili ste se ter odraščali in živeli v Turčiji, natančneje v Carigradu. Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo? In zakaj prav Slovenija?
V Slovenijo sem prišla za eno leto z mojo sestro, da bi se učila angleščino. Sprva naj bi bila to kratka izkušnja, vendar me je Slovenija tako očarala, da sem se odločila ostati. Deželo sem poznala že prej, saj je moja teta poročena z mojim stricem Juretom. Med enim poletnim obiskom pri njih v Sloveniji sem se tako navdušila, da sem si takrat želela živeti tukaj.
Ne morem pozabiti, kako sem nekoč dolgo kolesarila v Domžalah in se izgubila v njihovem čudovitem okolju. Takrat sem si res močno želela, da bi v prihodnosti živela v tej čudoviti deželi.
Gibanje vas je spremljalo že od mladih let. Bili ste profesionalna športnica, plavalka. Še prej ste s starši radi zahajali na izlete v naravo. Ste že v času športne kariere vedeli, kaj želite početi po odhodu iz profesionalnega športa?
Pravzaprav moje življenje ni bilo vedno tako povezano z naravo, kot je danes. Večino časa sem preživela v notranjih bazenih, fitnesih in na atletskih stadionih. Kljub temu da je moja mama botaničarka, oče pa arhitekt in sta imela drevesnico v središču mesta, se je moj stik z naravo pogosto omejeval na obiske njune drevesnice. V okolju, kjer sem odraščala, je bilo običajno, da smo vikende preživljali v nakupovalnih središčih, kar ni ravno naravno doživetje.
V tistem času sem razmišljala o poklicih, kot sta trener plavanja in športni psiholog, ter imela jasen cilj glede študija na Fakulteti za šport, ki sem jo tudi kasneje dokončala v Turčiji.
Danes se ukvarjate z velnesom, vodite vadbe in treninge. Ukvarjate se tudi z bolniki s fibromialgijo. Kako doživljate svoje delo?
Danes se ukvarjam z velnesom, kar mi prinaša veliko zadovoljstva. Moje delo temelji na konceptu velnesa v naravi, kjer izvajam različne aktivnosti na prostem, kot so vadbe, gozdna terapija in delavnice, ter organiziram vikende naravnega velnesa, ki trajajo več dni.
Med študijem velnesa na Višji strokovni šoli za kozmetiko in velnes Ljubljana sem spoznala, da velnes ni le savna in masaža, temveč aktiven proces in odgovornost posameznika za celostno zdravje, ki vključuje izbiro aktivnosti in življenjskih slogov. Gre za zavestno prizadevanje za optimalno zdravje in dobro počutje v vseh aspektih življenja.
Ravno zato svoje delo doživljam kot multidisciplinarno in raznoliko, saj lahko nenehno nadgrajujem svoje znanje, spremljam novosti iz različnih virov in se povezujem z raznimi strokovnjaki za širitev znanja ter ustvarjanja kakovostne vsebine.
Zelo me veseli, da lahko spodbujam posameznike izboljšati njihov življenjski slog, da sami odkrijejo svoj osebni velnes v pravem okolju.
Verjamem, da lahko s poznavanjem narave in aktivnostmi na prostem izboljšamo ne le fizično zdravje, temveč tudi duhovno in socialno dobrobit. Zame je to delo več kot poklic, je način življenja, ki me povezuje z naravo in drugimi ljudmi.
Stereotip o Slovencih pravi, da smo športen narod. Glede na rezultate na velikih tekmovanjih to najbrž kar drži. Na letošnji olimpijadi je bila Slovenija po številu osvojenih medalj na število prebivalcev na četrtem mestu med vsemi državami. Seveda ne moremo niti mimo dosežkov Pogačarja, Rogliča, Dončiča. Kot nekdo, ki je prišel v Slovenijo od drugod, bili pa ste tudi profesionalna športnica in danes vodite vadbe, ste verjetno lahko bolj objektivni – smo Slovenci res športen narod? Se res radi veliko gibljemo in damo v športu vse od sebe?
Res je. Po mojem prihodu v Slovenijo sem takoj opazila, da so starejši ljudje zelo vitalni in aktivni, rekreativci tečejo v vsakem vremenu, otroci pa se učijo smučati takoj, ko začnejo hoditi. Šport je resnično del vaše kulture in življenja. Slovenci ste zelo aktivni in delovni ljudje, kar se odraža v vašem pristopu k športu. Ko grem na obisk v Turčijo, vsi poznajo Slovenijo po športnih dosežkih, ki so vir velikega ponosa.
Opazila sem, da dejavnosti v gibanju kot načinu življenja povezujejo ljudi različnih kondicij in generacij. Na primer, hoja po hribih, sprehodi v gozdu, ples in joga. To se mi zdi prava lepota slovenskega odnosa do gibanja in zdravega načina življenja.
Sem pa tudi opazila, da veliko delate in ste zato pogosto pod stresom, veliko je sedečega dela, starši imajo ogromno obveznosti in pogosto hitijo celo popoldne. Zdi se mi, da težko “odklopite” in potrebujete več sprostitve. Od tod izhaja ideja Velnes Ajša.
Rekreativni šport in gibanje sta zelo koristna za zdravje in dobro počutje. Postavimo se v kožo človeka, ki doslej ni bil kaj posebej telesno aktiven, najbrž ima tudi kakšen odvečen kilogram, a želi to spremeniti, ker se zaveda, da bi to bilo dobro zanj. Kaj bi mu priporočili?
Preden komurkoli dam kakršenkoli predlog, ga rada poslušam. Kakšno življenje živi, kaj vključuje njegova rutina in kaj ima rad. Obdani smo z različnimi nasveti, ki naj bi nam pomagali postati bolj zdravi in lepši, a mene zanima širša slika. Menim, da vsak nasvet ni primeren za vsakega posameznika, zato na svoje udeležence pri svojih vadbah vedno pogledam individualno.
Skupaj v skupini ustvarjamo prostor, kjer lahko vsak prisluhne sebi in svojemu telesu, namesto da bi mu kar koli sugerirala. Zato organiziram Ajšine vadbe v naravi, Gozdne kopeli in pa Vikend naravnega velnesa. Ti dogodki in vadbe omogočajo ljudem, da se bolj povežejo s sabo in naravo, hkrati pa se udeležijo aktivnosti na prostem.
Katere oblike rekreacije in vadbe so po vaših izkušnjah primerne za ljudi v tretjem življenjskem obdobju, ki se že soočajo z zdravstvenimi omejitvami, kot so težave s sklepi, osteoporoza, manj stabilen korak?
Vsekakor je treba vaje prilagoditi. Moje udeležence z vadbe fibromialgije in vadbe v naravi za starejše spodbujam, da prisluhnejo svojemu telesu in mi to sproti sporočajo med vajami.
Izvajamo prilagojene vaje, ki pomagajo pri krepitvi mišic, izboljšanju drže, fleksibilnosti in ravnotežja. Vsakič po vadbi zanje pripravim meditacijo, saj pravijo, da jim vodena meditacija zelo ustreza. Skrbimo tudi za dnevni odmerek smeha in dobre volje.
Vaša specialnost, če lahko tako rečemo, je delo z bolniki s fibromialgijo. Vemo, da čudežev ni. Kako jim vi pomagate?
Udeleženci vadbe se pozitivno odzovejo na našo vadbo, ki vključuje strokovne vaje ter meditacijo. Poleg fizičnega treninga opažam, da jih moja energija med vadbo spodbuja in motivira.
Velik pomen pripisujem tudi našim neformalnim druženjem in pogovorom med vadbami, kar zelo pozitivno vpliva na njihov napredek. Redna srečanja omogočajo, da se v skupini razvijejo nova prijateljstva, ki temeljijo na medsebojni podpori in razumevanju, saj imajo udeleženci podobne izkušnje. Tako skupaj telovadimo in si med seboj nudimo oporo ter razumevanje.
Sami ste še mladi. Kako vi skrbite za svoje zdravje, gibanje, telesno pripravljenost? In kaj bi priporočili našim bralcem?
Za svoje zdravje skrbim tako, da sledim temu, kar me zares osrečuje. Vsakodnevni stik z naravo me napolni z energijo. Odnosi mi veliko pomenijo. Kadar smo skupaj z bližnjimi ali se slišimo, preživimo čas kakovostno in smo tako lahko bolj ustvarjalni ter zadovoljni pri delu.
Užitek najdem v preprostih stvareh, kot so telovadba v naravi, kuhanje in preživljanje časa z rastlinami. Neizmerno rada se učim in razmišljam. Namesto da bi se obremenjevala s pravili, raje poslušam svoje telo. Bralcem bi svetovala, naj se osredotočijo na tisto, kar jim resnično prinaša dobro počutje in po potrebi poiščejo podporo skupine. Lahko se nam pridružijo na vadbi ali pridejo na moje aktivnosti, kot sta Gozdna kopel, Vikend naravnega velnesa, kjer lahko odkrijejo svoj osebni velnes.
Vabim vas, da obiščete mojo spletno stran Velnes Ajša in Facebook stran, kjer vas lahko navdihnem z novimi idejami in vsebinami, ki vam bodo v pomoč na vaši poti.
Ur.
