Že v času prve nosečnosti sem poslušala svarila, kako se bo življenje spremenilo. Pogosto so se mi zdeli komentarji prav nevoščljivi, in da je bilo temu res tako, lahko sedaj še samo potrdim. Res je, da sem drugačna mama, a za otroka delam, kot vse mame, le samo najboljše, a le na malo drugačen način. Dajem jima to, kar imam sama najraje, in sedaj že dva to zajemata s polno žlico. Naravo in veliko dogodivščin v njenem zavetju.
Res je, življenje se nekoliko spremeni
A le na bolje! Hkrati se tudi ne ustavi, ko se zve za nosečnost ali kasneje, ko na svet prijoka majhna kepica, v mojem primeru sedaj že druga. Potrebno je živeti naprej z veliko začetnico in jaz to delam od prvega dneva, ko sem zvedela za prvo nosečnost. Sicer sem za trenutek takrat tudi sama pomislila, kako pa bom sedaj s svojim aktivnim življenjem? A sem ugotovila, da se prav nič kaj dosti ne bo spremenilo, le prilagoditi se je potrebno in živeti aktivno naprej.
Priznam, da je ritem življenja drugačen, na trenutke je morda še mnogo bolj aktivno kot prej, a hkrati je življenje bistveno bolj polno in dobilo je popolnoma nov smisel, poln pozitivnosti. Ob vseh aktivnostih, s katerimi nadaljujem in v to vključujem sedaj že oba otroka, pa mi ob strani stoji partner, ki vse to
podpira, ter stari starši najinih sončkov.
Druga nosečnost
Tokrat mi prav nihče ni več govoril o kakih prihajajočih spremembah, ki bi jih naj v moj aktiven način življenja prinesla druga nosečnost. Morda so se komu porajala vprašanja, le kako bo pa sedaj zmogla. Ampak sem. V prvi polovici nosečnosti se praktično ni spremenilo skoraj nič.
Še vedno sem pogosto zahajala v hribe s hčerkico, veliko sva tudi kolesarili z vozičkom, tekli z vozičkom, šli vmes celo na potovanje, ob vsem pa sem še študirala in počela še marsikaj. Ja, seveda ne smem pozabiti omeniti, da sem ves čas tudi redno zaposlena. Ko pa je postal trebušček že lepo zaobljen, sem v hribe zahajala le, ko sem imela s seboj prijatelje, ki so mi pomagali nositi hčerkico. Z vozičkom pa sem bila aktivna do konca, do dneva pred porodom.
Aktivno z dvema otrokoma
In na svet je prijokal sinček, katerega sva po očetovi želji poimenovala po njem. Tradicija, ki je že tako močna, da je v družini že šesti z istim imenom. Najprej sem se začela ukvarjati z ljubosumjem hčerkice, a se je to kmalu uredilo.
Da sem lahko tako aktivna tudi naprej, sem bila primorana nabaviti takšen športni voziček, kot sem ga imela prej, le da je ta namenjen za dva. Cene res segajo v nebo, a za aktivne mamice žal ni druge ponudbe. Vsekakor se splača kupiti voziček, ki ti še naprej omogoča aktivno športno življenje. Za otroke na trgu obstajajo tudi različne nosilke, ki so primerne celo za otroke od rojstva dalje. Jaz sem pri obeh to prvič uporabila pri treh tednih starosti. Hčerka je bila pri treh tednih na vrhu Uršlje gore, sin, seveda je bila poleg tudi hčerka, pa pri njegovih treh tednih na vrhu Kamniškega vrha.
Za tem se aktivnosti samo vrstijo. Skupaj sta osvojila že nekaj vrhov v nosilkah, bila na mnogih kolesarskih in tekaških turah ter na potepih v tujini. Spoznala sem, da lahko tudi z dvema otrokoma nadaljujem aktivno življenje. Res je, da je voziček toliko težji, a tudi v tem sem takoj našla le pozitivno. Ob teku ali kolesarjenju z njim bom dobila le še več kondicije. Te pa tako nikoli ni preveč.
Od kod motivacija?
Kaj je v bistvu razlog, ki te vleče, da ostaneš tako aktiven? To je najverjetneje vprašanje, ki si ga mnogi zastavljajo, ko me vidijo, kako z vozičkom tečem v hrib ali ko ga imam priključenega na kolo in kolesarim na vrh Pohorja. Kaj šele, ko me vidijo pozimi z vozičkom na tekaških smučkah ali ko nosim težak nahrbtnik s hčerkico na vrh dvatisočaka.
Motivacija tokrat ni več vrh neke gore ali prekolesariti do vrha. Lahko se obrnem že prej in sem vseeno zadovoljna. Hrib je lahko še tako lep, gora tako privlačna, a tukaj nastopi prilagajanje. Včasih sem premagala marsikaj, da sem dosegla še kako zahteven vrh ali zlezla v globoko jamo, polno ožin. Povratek z gore, če ni bil vrh dosežen, ali pa povratek iz jame, če nisem bila na dnu, je bil težji. Sedaj je motivacija drugje, v druženju, igranju, ostati čim dlje časa na svežem zraku. Skratka, prebiti čas skupaj in to kvalitetno za vse. Mamice ne smemo pozabiti nase, nameniti vse svoje življenje samo otrokom in sebe zanemarjati. Kaj jim bo kasneje koristila nezadovoljna mamica? Otroci nas posnemajo in prav je, da smo ob njih zares zadovoljni tako in drugače.
Kaj ima otrok od tega?
Ob vseh mojih aktivnostih se pogosto postavi vprašanje, le kaj ima otrok od tega. Že dejstvo, da niti enkrat nista bila zares prehlajena, kaj šele da bi kako drugače zbolela, je eden takšnih dejstev, ki pričajo, da je v tem mnogo dobrega.
Svež zrak ter stik s starši pa sta tako ali tako nekaj najlepšega. Zakaj bi morali aktivni starši spremeniti svoje življenje ter ob tem postati nesrečni, če pa lahko svoje aktivnosti le nekoliko prilagodijo ter vse počnejo skupaj s svojimi otroki? Starši diktiramo tempo, ne otroci. Mi smo tisti, ki jih bomo vpeljali v ta svet, jim pokazali vse, kar počnemo mi.
Če bomo to storili na pravi način, bodo tudi oni nekoč aktivni in bodo znali spoštovati naravo ter šport, kar je nedvomno za tovrstne ljubitelje nekaj najlepšega, kar nam lahko nudi življenje.Biti mama je najlepša in hkrati najbolj zahtevna »služba«. To poslanstvo sem sprejela kot eno samo pozitivnost, obdržala svoj aktivni način življenja, v to vpeljala oba otroka in izidi so že vidni, zdravje in veselje. Oče pa bo s svojim načinom življenja in vplivom nanju prišel na svoj račun malce kasneje, a kljub temu kmalu. Glasba je njegovo življenje, v katero bo vpeljal tudi njiju. Kaj pa takrat, bodo ponovno na pohodu zlobni komentarji, ko bosta v večernih urah, ko bi po mnenju mnogih morala biti že v postelji, poslušala prijetne zvoke očetove trobente na nastopu?
»Otroci so ogledalo staršev,« pravi rek, a se tega mnogi premalo zavedajo. Če boste z otrokom doma na fotelju vsak dan gledali televizijo, se nanj ne boste smeli jeziti v najstniških letih, ko bo to še vedno počel. Takšno življenje, kot jim ga bomo predstavili, bodo živeli. Če bodo vzgojeni v športnem in glasbenem duhu, bodo nedvomno tudi sami to vzljubili. Čeprav seveda to ni vedno pravilo.
Piše: Mateja Mazgan
Komentirajte!
