Kompleksna posttravmatska stresna motnja ali krajše cPTSD je duševna motnja, ki se lahko razvije po dolgotrajnem ali ponavljajočem se travmatičnem doživetju. Gre za obliko travme, ki ne nastane zaradi enkratnega dogodka (npr. prometne nesreče ali potresa), temveč zaradi situacij, iz katerih človek ne more pobegniti, kot so dolgotrajna čustvena ali fizična zloraba, bolezen ali nasilje v družini.

Kako nastane cPTSD
Po strokovni klasifikaciji cPTSD nastane kot posledica dolgotrajne izpostavljenosti travmi, ki je običajno povezana z občutkom nemoči in pomanjkanjem nadzora. Pri tem gre pogosto za travme v otroštvu, vendar se lahko motnja razvije tudi v odrasli dobi, kot denimo pri žrtvah partnerskega nasilja.
Travma vpliva na kemijo in strukturo možganov. Študije kažejo, da se pri dolgotrajni izpostavljenosti stresu spremenijo ključna možganska področja:
- amigdala, ki nadzoruje čustva in odziv na strah, postane pretirano aktivna;
- hipokampus, odgovoren za spomin, se lahko zmanjša;
- predfrontalna skorja, ki skrbi za samokontrolo in presojo, oslabi.
Zaradi teh sprememb telo in um ostaneta v stanju stalne pripravljenosti na nevarnost, tudi ko te ni več.
Kako se cPTSD razlikuje od PTSD
Pri PTSD gre navadno za odziv na posamezen travmatičen dogodek, na primer prometno nesrečo, napad ali naravno nesrečo. Pri cPTSD pa je travma dolgotrajna, pogosto se dogaja več let in je običajno povezana z odnosom, v katerem je ena oseba odvisna od druge (npr. otrok od starša ali partner od nasilnega partnerja).
Poleg klasičnih simptomov PTSD, kot so flashbacki (vsiljivi spomini), nočne more, izogibanje sprožilcem in preobčutljivost na dražljaje, se pri cPTSD pojavijo še dodatni, globlji vzorci:
- težave z uravnavanjem čustev (izbruhi jeze, otopelost ali impulzivnost);
- negativna samopodoba (občutki krivde, sramu, ničvrednosti);
- težave v odnosih (nezaupanje, izolacija, težko navezovanje stikov).
Razmerje med cPTSD in mejno osebnostno motnjo (BPD)
Ker imata cPTSD in mejna osebnostna motnja (BPD) podobne simptome – čustveno nestabilnost, impulzivnost in strah pred zapuščanjem – ju včasih zamenjujejo. A glavna razlika med njima je v vzroku:
- cPTSD vedno izhaja iz travmatičnih izkušenj;
- BPD ima lahko tudi genetske in razvojne vzroke.
Kako zdravimo cPTSD
Kompleksna posttravmatska stresna motnja je obvladljiva, čeprav pogosto zahteva daljši in večstopenjski proces zdravljenja. Osnova terapije je psihoterapija, predvsem t. i. terapija, usmerjena v travmo.
Ta oblika terapije vključuje:
- razumevanje telesnega odziva na travmo;
- prepoznavanje sprožilcev;
- učenje novih strategij za uravnavanje stresa in čustev;
- postopno soočanje s travmatičnimi spomini (t. i. izpostavitvena terapija).
Poleg terapije lahko zdravnik predpiše tudi antidepresive, zdravila proti anksioznosti ali zdravila za spanje, vendar zdravila sama po sebi ne odpravijo vzroka, temveč le ublažijo simptome.
Kako si lahko pomagamo sami
Čeprav je pomembno, da zdravljenje cPTSD vodi strokovnjak, lahko veliko naredimo tudi sami.
- Redno gibanje pomaga sproščati napetost in zmanjšuje stresne hormone.
- Podpora bližnjih je izjemno pomembna – povejte jim, kaj vam pomaga in kaj pri vas vzbuja neprijetne občutke.
- Udeležba v skupinah za samopomoč lahko nudi občutek, da niste sami.
- Zavedanje, da je zdravljenje po travmi dolgotrajen postopek, kjer ni bližnjic.
Pomembno je vedeti, da cPTSD ni znak šibkosti, pač pa gre za odziv telesa in uma na dolgotrajno izpostavljenost bolečini in strahu.
Vir: clevelandclinic.org







