Kaj je hipervigilanca? Predstavljajte si, da se ponoči odpravljate do avtomobila na parkirišču, ko nekje za vami zaslišite korake. Vaše srce začne hitreje biti, dlani se orosijo, mišice se napnejo. To je povsem naraven odziv telesa na zaznano nevarnost, tako imenovani boj ali beg. Tudi ko ste že varno v avtomobilu, opazite, da se vam še vedno nekoliko tresejo roke.
Zdaj pa si predstavljajte, da se vam podobno dogaja skoraj vsak dan. Ne le ob hoji v temi, temveč ob prihodu v službo, ob vsakem telefonskem klicu ali ko partner zamuja petnajst minut. Če se vam zdi to znano, morda doživljate hipervigilanco.
Kaj je hipervigilanca?
Hipervigilanca pomeni stalno pretirano pozornost. Gre za stanje, v katerem možgani in telo neprenehoma skenirajo okolico in iščejo znake nevarnosti. Gre za naravni obrambni mehanizem, ki je postal pretiran in se sproža tudi takrat, ko nevarnosti v resnici ni.
Hipervigilanca sicer ni samostojna diagnoza. Je simptom, ki se pojavlja pri številnih duševnih in telesnih stanjih. Najpogosteje jo povezujemo s posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), anksioznimi motnjami, depresijo, nekaterimi osebnostnimi motnjami, pa tudi s fizičnimi boleznimi, kot so fibromialgija ali nevrodegenerativna obolenja.
Stalni boj ali beg
Ko telo zazna nevarnost, se sproži odziv boj-beg: poviša se krvni tlak, srčni utrip se pospeši, zenice se razširijo, mišice se pripravijo na akcijo. Gre za starodavni mehanizem preživetja.
Pri hipervigilantnih ljudeh pa je ta odziv vključen skoraj ves čas. Možgani delujejo, kot da je nevarnost stalno prisotna. Posledica je kronična napetost, izčrpanost in občutek, da nikoli ne moreš zares zadihati s polnimi pljuči.
Vzroki in povezava s travmo
Eden najpogostejših povzročiteljev hipervigilance je travma v otroštvu. Če otrok odrašča v nepredvidljivem okolju, kot denimo z nasilnim ali nepredvidljivim staršem, se nauči zaznavati najmanjše spremembe v tonu glasu, obrazni mimiki ali razpoloženju odraslega. To je zanj način preživetja.
Kasneje v življenju se ta naučeni mehanizem lahko nadaljuje, tudi ko realne nevarnosti ni več. Podobno hipervigilanco sprožijo tudi vojne izkušnje, nesreče, dolgotrajna bolezen ali druge travmatične situacije.
Kako se kaže hipervigilanca?
Simptomi so raznoliki, a najpogosteje vključujejo:
- Pretirano pozornost na okolico: oseba mora sedeti s hrbtom ob steni, spati z lučjo ali nenehno preverjati, ali so vrata zaklenjena.
- Prekomerno analiziranje drugih: stalno opazovanje tonov glasu, obrazne mimike, celo besedilnih sporočil, da bi zaznali skrite znake jeze ali zavračanja.
- Osredotočenost na telo: vsak glavobol ali bolečina lahko sproži misel na hudo bolezen, kar vodi v začarani krog skrbi.
- Katastrofiziranje: zamuda bližnjega za nekaj minut lahko sproži misel, da se mu je zgodilo nekaj hudega.
- Izogibanje: zaradi strahu pred nevarnostjo se ljudje lahko izogibajo vožnji, množicam, zdravnikom ali družabnim dogodkom.
- Negotovost v odnosih: pretirana potreba po potrditvi, težave z zaupanjem in nenehno prilagajanje drugim, da bi se izognili konfliktu.
Posledice za zdravje in odnose
Dolgotrajno stanje stalne pripravljenosti ima visoko ceno. Telo, ki ga nenehno preplavljajo stresni hormoni, sčasoma podleže utrujenosti, motnjam spanja, prebavnim težavam in pogostim prehladom.
Na čustveni ravni se pojavljajo razdražljivost, težave s koncentracijo in izbruhi jeze. V odnosih pa hipervigilanca prinaša dvojno past: po eni strani lahko pomaga hitro zaznati nevarne signale, po drugi pa vodi v nezaupanje, pretirano občutljivost in zahtevnost, ki partnerje ali prijatelje pogosto izčrpa.
Zakaj je hipervigilanca tako vztrajna?
Eden od razlogov je, da hipervigilantni ljudje včasih res pravilno ocenijo situacijo. Če se njihovi strahovi nekajkrat potrdijo, dobijo občutek, da je njihova stalna napetost koristna. A ker prihodnosti ne moremo nikoli stoodstotno napovedati, takšna prepričanja dolgoročno le utrjujejo pretirano pozornost.
Kako si pomagati?
Hipervigilanca je izčrpavajoča, a obstajajo načini, kako jo ublažiti:
- Psihoterapija: pogovor s strokovnjakom pomaga prepoznati sprožilce in ločiti občutke od dejstev. Posebej učinkovite so terapije, ki obravnavajo travmo.
- Tehnike umirjanja: globoko dihanje, štetje, samopomirjanje ali vaje utelešenja in prizemljevanja lahko ustavijo začarani krog strahu.
- Čuječnost: redna praksa čuječnosti pomaga preusmeriti pozornost s stalnega skeniranja okolice na lastna doživljanja.
- Zdravila: v nekaterih primerih je potrebna tudi podpora z zdravili, zlasti kadar je hipervigilanca povezana s telesnimi boleznimi.
- Življenjski slog: zmanjšanje vnosa kofeina in alkohola ter redna telesna dejavnost lahko zmanjšajo napetost in izboljšajo spanec.
Življenje v stalni pripravljenosti na najslabše
Hipervigilanca je več kot le povečana previdnost. Gre za stanje, v katerem telo in um živita v nenehni pripravljenosti in pričakovanju najslabšega, pogosto daleč od resničnih nevarnosti. Čeprav lahko v določenih okoliščinah ščiti, dolgoročno izčrpava in ruši kakovost življenja.
Če ste se v zgornjem opisu prepoznali, vedite, da se je hipervigilance mogoče odvaditi in brezskrbno zadihati s polnimi pljuči. Z ustrezno strokovno podporo se je mogoče naučiti, kako umiriti notranji alarm, ki zvoni brez pravega razloga, in si vrniti občutek varnosti v lastnem telesu.
Vir: clevelandclinic.org
