Če pri svojem partnerju ali prijatelju prepoznate naslednje znake, je velika verjetnost, da mu starši niso nudili zadostne topline, varnosti in čustvene opore. Preverite tudi, kako v takšnem primeru ravnati.
Če med odraščanjem niso zadovoljene otrokove čustvene potrebe, se to v večini primerov kaže tudi kasneje v odraslem življenju. Vse skupaj si lahko zamislimo kot stavbo, ki je postavljena na majavih temeljih. Takšne odrasle osebe se soočajo z mnogimi izzivi, predvsem pa so običajno prikrajšane za zadovoljstvo, sproščenost, optimističen pogled na svet ter enostavno navezovanje in vzdrževanje stikov.
To je 6 običajnih znakov
Da je nekomu v otroštvu primanjkovalo topline, varnosti in čustvene opore, najpogosteje kaže naslednjih 6 znakov.
- Takšna oseba redko govori o sebi. Še posebej je to opazno, kadar jo vprašate po počutju ali kaj osebnega, saj je takrat odgovor po navadi kratek ali pa oseba celo spremeni temo. Zelo verjetno boste tudi opazili, da v pogovorih večino časa govorite vi.
- Zmanjševanje pomembnosti lastnih potreb je druga značilnost oseb, ki niso imele izpopolnjujočega otroštva. Takšni ljudje so lahko zelo pozorni na potrebe drugih, hkrati pa zanemarjajo svoje.
- Težave z izražanjem in komuniciranjem čustev. Če se pogosto sprašujete in ugibate, kaj vaš prijatelj ali partner občuti ali razmišlja, je vzrok za to zelo verjetno v njegovem otroštvu. Včasih se lahko celo zgodi, da ne morete vedeti niti, ali je jezen ali užaljen.
- Redko vam bo zaupal svoje želje ter kaj mu je ali kaj mu ni všeč. Zgodi se lahko, da se boste spraševali, ali sploh kaj veste o njem.
- Izogiba se konfliktom. Redko razkrije svoje težave. Tudi če se težava pojavi v partnerskem ali prijateljskem odnosu, o njej redko spregovori na glas. Da bi se izognila konfliktu, takšna oseba težave raje pometa pod preprogo ali zanje okrivi sebe.
- Ko ljudje odkrito kažejo svoja čustva, ji je neprijetno. V takšnem primeru lahko preprosto »zmrzne«, se začne po nepotrebnem opravičevati ali pa se celo fizično umakne.
Vzroki takšnega vedenja
Ko starši ignorirajo ali zavračajo čustva, se otrok nauči, da tudi njegova čustva niso pomembna. Zato naredijo to, kar potrebujejo, da lahko v takšnem okolju preživijo: zgradijo zid okrog sebe oziroma začnejo skrivati čustva, da z njimi ne bi obremenjevali sebe in drugih.
Medtem ko jim to na kratek rok sicer pomaga preživeti v takšnem okolju, pa na dolgi rok postajajo čustveno odtujeni, zaradi česar težko prepoznavajo in razumejo čustva, želje in potrebe drugih. Globoko v sebi imajo medtem občutek, da so nepomembni in manj vredni od ostalih.
Ko se oseba, ki je bila v otroštvu čustveno zanemarjana, ogradi od svojih čustev, se nezavedno ogradi tudi od osnovnih in najglobljih gradnikov svoje osebnosti. Četudi daje navzven vtis, da je vse v redu, je le vprašanje časa, kdaj se bo takšni osebi nekdo dovolj približal in začel opažati razpoke v zunanji podobi.
Kaj storiti, če opazite znake čustvenega zanemarjanja
- Pokažite iskreno zanimanje zanj in njegove besede. Sprašujte in mu dajte možnost, da razmisli o sebi. S tem ga lahko usmerite na pot samorefleksije ter razmišljanja o lastnih čustvih, željah in potrebah.
- V konfliktnih situacijah bodite sočutni ter ponudite oporo. Vedite, da so za nekoga, ki je doživljal čustveno zanemarjenje, konflikti še posebej težavni. Bodite potrpežljivi, komunicirajte premišljeno ter dajte vedeti, da razumete njegov položaj.
- Če se vam zdi primerno, načnite temo čustvenega zanemarjanja v otroštvu. Ponudite mu informacije ter ga usmerite, da prebere več o tem.
- Bodite preudarni. Vaša naloga je, da partnerja ali prijatelja podpirate. Vaša naloga ni, da se sami lotite reševanja njegovih težav. To mora storiti sam, takrat ko se počuti, da je na to pripravljen.
Vedno imejte v mislih, da vaš partner ali prijatelj, ki je bil v otroštvu čustveno zanemarjan, ni sam kriv za to. Zelo verjetno je tudi, da si ne želi takšnega življenja in se počuti prikrajšan v primerjavi z drugimi, ki lahko odkrito izražajo svoja čustva. Največ boste zanj naredili, če mu boste ponudili to, česar nikoli ni imel: čustveno sprejemanje in občutek varnosti.
Vir: Psychology Today
