Epidemija koronavirusa je poskrbela za zanimiv eksperiment dela na daljavo. Če je bilo delo od doma prej bolj kot ne izjema, je zdaj postalo pravilo. S tem se je močno povečala tudi uporaba informacijskih rešitev za videokonference, kar predstavlja najboljši možen množičen preizkus takšnega načina komuniciranja.
Za tiste, ki ne marajo neskončnega sestankovanja in dolgih ur sedenja v konferenčnih sobah, so videokonference odrešitev. Tudi ljudje, ki imajo težave pri komuniciranju v živo, se pri komuniciranju prek elektronskih sredstev počutijo bolje, kar še posebej velja za osebe z motnjami avtističnega spektra.
Na drugi strani strokovnjaki ugotavljajo, da so videokonference za večino napornejše od sestankov v živo. Glavni razlog tiči v pomanjkanju neverbalnih signalov, ki sogovorniku prav tako sporočajo pomembne informacije in jih večinoma zaznavamo podzavestno in brez truda. Povedano drugače: čeprav pri videokonferencah sogovornika gledamo prek kamere, še vedno manjka govorica telesa, ki jo v živo zaznavamo, na zaslonu pa je veliko težje opazna ali sploh ne. Gre za subtilno obrazno mimiko, premikanje telesa, kretnje rok in podobno.
Še slabše je pri videokonferencah z več udeleženci, saj smo lahko naenkrat osredotočeni le na enega sogovornika ali pa gledamo močno pomanjšane sličice vseh, iz katerih je težko razbrati kaj več kot osnovne poteze obraza.
Komuniciranje prek videokonferenc je za človeške možgane tako naporno, da je po eni od rešitev za videokonference (Zoom) dobilo svoj izraz – zoom fatigue ali po slovensko »utrujenost od zooma«. Strokovnjaki pritrjujejo, da so sestanki prek videokonferenc za možgane zahtevno in stresno opravilo, ki človeka bolj izčrpa kot sestanek v živo (no, introverti se s tem bržkone ne bi strinjali).
Kakšne so vaše izkušnje z delom na daljavo in sestanki prek videokonferenc? Zaupajte nam v komentarju.
Vir: National Geographic
