Svet, v katerem živimo, je naravnan na nenehno dogajanje. Za kar seveda ne gre kriviti ljudi. Samo pomislite, kako nam družba na vsakem koraku sporoča, da potrebujemo več, da si zaslužimo več. Da moramo ves čas nekaj početi, biti produktivni.
Ta vzgoja za stremenje po neprestani produktivnosti, po tem, da mora biti vse, kar počnemo, za nekaj koristno, se zadnje desetletje in pol začenja že zgodaj v otroštvu. Bi lahko dejali, da so današnji otroci oropani brezskrbnega otroštva? V nekaterih primerih gotovo. Že če primerjamo današnje igrače in igre s tistimi iz preteklosti, lahko vidimo, da mnogo bolj spodbujajo individualnost in tekmovalnost. Gre res zgolj za odsev duha časa ali nemara tudi za načrtno vzgajanje dobrih bodočih potrošnikov?
Norost, ki ji pravimo rast in napredek
Nekomu, ki bi zahodnega človeka opazoval z distance, bi se ta najbrž zdel nor. Najmanj osem ur na dan dela, ko pride domov, pa že hiti na kolo, tek, jogo, pilates ali kar koli je v tistem delu leta aktualno. Hiti na telesno aktivnost, ki naj bi ga sprostila, a v resnici bo z aplikacijo štel korake, meril razdaljo, spremljal srčni utrip, računal porabljene kalorije ter se primerjal in virtualno tekmoval z drugimi. Vse za rast in napredek.
Toda kakšna rast in kakšen napredek je to, da mora človek delati vedno več? Da ni več dovolj, da dela samo v službi, temveč se od njega pričakuje, da bo tudi svoj prosti čas preživljal produktivno. Izboljševal svoje rezultate, duhovno rasel in si ves čas prizadeval biti najboljša različica sebe.
Kaj se je pravzaprav zgodilo z življenjem, da je treba tudi v prostem času vse izmeriti, zabeležiti, analizirati in optimizirati? Ali drugače: kam je šla bit življenja? Kje so se izgubili pojmi, kot so brezskrbnost, radost in zadovoljstvo?
Ustavimo se, svet ne bo šel nikamor
V svetu, kjer nepopisno nelagodje sproži že napis »ni signala« na mobilnem telefonu, je težko pričakovati spremembo kolektivne zavesti, ki bi namesto produktivnosti in stalnega napredka prinesla slavljenje zmernosti in počasnega uživanja prijetnih trenutkov. Lahko pa to poskusite storiti sami. Za začetek s preizpraševanjem načina življenja, ki ga jemljemo za samoumevnega.
Vprašate se lahko: Zakaj se moram v zasebnem življenju dokazovati? Zakaj moram biti boljši od soseda, prijatelja, znanca ali sodelavca? Zakaj sodelujem v tej predstavi tekmovalnosti, ko pa zmaga in veselje enega pomeni poraz in razočaranje drugega?
Če boste upočasnili svoje življenje, svet ne bo pobegnil. No, morda bodo pobegnili nekateri ljudje, a ob tem se je smiselno vprašati, ali tekmovalni ljudje zares bogatijo naše življenje in ga polnijo z zadovoljstvom ali nemara vanj vnašajo tudi nepotreben stres.
Šele ko se upočasnimo in nato za nekaj časa popolnoma ustavimo, začutimo življenje takšno, kot je. V tišini, brez zunanjih dražljajev in notranjega glasu, ki priganja k produktivnosti, šele začutimo svojo človeško bit ter znamo razločiti svoje prave in iskrene želje od tistih, ki nam jih vsiljuje zunanji svet.
Mir, tišina in neukvarjanje s čimerkoli imajo v današnjem času negativen prizvok. Morda se zdijo celo strašljivi, saj nas nenadoma soočijo s svojim notranjim jazom. Toda prav takšni trenutki, ko smo v popolni odsotnosti zunanjih dražljajev sami s seboj, omogočajo tisto pravo, resnično rast. Zavedanje sebe, ločevanje želja od potreb ter zadovoljstvo v tem, ko zgolj smo.
Zatorej: manj pisanih dražljajev in pričakovanj zunanjega sveta ter več dolgčasa, prosim.
A.M.
