Slovenski zdravstveni sistem je bil postavljen po drugi svetovni vojni in za tiste čase je bil izvrsten, tako po številu prebivalcev kot tudi po starostni strukturi. Uporabniki pa se danes srečujejo s problemom, saj ta sistem namreč ni več učinkovit, je prepričana Vasilisa Sazonov, ki je svoje poglede na slovenski zdravstveni sistem predstavila v govoru na dogodku TEDxLjubljana.
Kot pravi, strokovnjaki vsak dan opominjajo, da je slovenski zdravstveni sistem s kadrovskega in finančnega vidika nevzdržen. Statistično gledano, če živimo v Ljubljani in imamo bolečine v križu, bomo na pregled pri fizioterapevtu čakali od 60 do 200 dni.
Slovenija ima v primerjavi z Avstrijo 2,7 krat manj zdravnikov na 1000 prebivalcev. Sazonova navaja, da je zaskrbljujoče, da bo leta 2030 višja povprečna starost Slovencev kot Avstrijcev, kar pomeni, da bomo potrebovali več strokovnjakov. Največji problem pa se kaže v tem, da zdravstvo rešujemo z majhnimi žličkami. Vlada je namreč pred leti sprejela zakon, s katerim so s 136 milijoni evrov javnim inštitucijam omogočili, da bodo svojim dolžnikom poplačali dolgove. Vemo tudi, da bomo do leta 2025 po podatkih svetovnega gospodarskega foruma imeli luknjo med tem, kar bomo potrebovali za zdravstvo, in med tem, kar bomo načrtovali, se pravi med 1 milijardo in 1,5 milijarde evrov. To pomeni, da bi takšen zakon morali sprejeti vsak tretji četrtek v mesecu.
Zdravstvo v Sloveniji ne deluje več
Po 13 letih življenja v tujini se je Sazonova vrnila nazaj v Slovenijo in s tem tudi prepričala svojega moža, da je tukaj raj na zemlji, kjer bosta njuna otroka imela lepo mladost. Skrbi pa jo, če Slovenija ne bo poskrbela za zdravstveni sistem, da njuna starost zagotovo ne bo lepa.
Razlog, zakaj po njenem zdravstveni sistem ne deluje več tako, kot bi moral, se kaže najprej v organizaciji in vodenju zdravstvenih ustanov. Drugo je nagrajevanje delavcev in plačevanje storitev, tretji razlog pa je, da slovenski proračun nameni zelo malo sredstev za zdravstveni sistem. Če primerjamo s 6. blokom termoelektrarne Šoštanj, bi si lahko privoščili od 50 do 60 milijonov več v zdravstvu v naslednjih 26 letih, če ne bi zgradili tega bloka, ampak bi električno energijo kupovali na trgu EU.
Primeri dobrih praks za izboljšanje zdravstvenega sistema
Sazonova je v govoru predstavila tri, po njenem mnenju, dobre primere, kako izboljšati zdravstveni sistem. Prvi primer prihaja iz Belgije, kjer zmanjšujejo število srčnih infarktov, drugi primer je iz Švedske, kjer raziskujejo potek bolezni, zadnji pa prihaja iz Izraela, kjer zmanjšujejo čakalne vrste.
V Belgiji sodelujejo s skupino zdravnikov, največjo zdravstveno zavarovalnico v državi in evropsko zvezo za raziskave srčno-žilnih bolezni. Skupaj so tako razvili računalniški program, ki z enim klikom omogoča vpogled zdravnika v podatke pacienta. Zdravnik tako pokaže pacientu, da če bo prenehal s kajenjem, se bo tveganje za srčno-žilne bolezni zmanjšalo za določen odstotek. Ta program tudi omogoči, da prilagodi število zdravil.
Na Švedskem so v sodelovanju z univerzo raziskovali na šestih bolezenskih področjih, od raka do demence. To pomeni, da mladi študentje raziskujejo področje in ne odhajajo na izobraževanje v tujino, ampak ostanejo doma in te raziskave predstavijo v svetu.
V Izraelu sodelujejo z desetimi bolnišnicami, v katerih z enostavno metodo povečajo storilnost kirurških oddelkov za 40%. Za to uporabijo računalnik, štoparico in človeka, da človek pogleda, kolikšen je porabljeni čas med operacijami, in predlaga sistem, ki ta čas skrajša, kar pomeni, da lahko kirurški oddelek opravi več posegov. Če pogledamo ljubljanski klinični center, je leta 2016 v blagajni zdravstvenega zavarovanja ostalo 4 milijone evrov, ki so bili namenjeni dodatnim posegom, a jih klinični center ni bil sposoben izvesti.
Pozitivni doprinos med javno – zasebnim zdravstvom
Za delovanje javno-zasebnega partnerstva morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Na prvem mestu je transparentnost, na drugem mestu je pogoj, da morajo biti vsi sodelujoči pravilno nagrajeni oziroma prepoznani. Tretja pomembna stvar so zakoni, ki omogočajo sodelovanje. Nazadnje pa je po mnenju Sazonove potrebno še objektivno poročanje medijev, saj je novinarje potrebno izobraziti v tem, kaj pomeni tako sodelovanje v zdravstvu.
Adrijana Kolar
