Tri pravila dobre komunikacije pri spoznavanju

Prispevek strokovnjaka:

Vprašanje, s katerim se skoraj vsakodnevno srečujem na
področju razvoja osebne karizme, je, kako naj čim hitreje začnem dobro komunicirati z ljudmi okoli sebe.Npr. Kaj je tisto, kar me bo postavilo med zaželene sogovornice med odmorom na nekem dogodku? Kako naj komuniciram z okolico, da bom vedno zaželena med ljudmi, ki sem jih pravkar spoznala?Na videz sicer enostavno vprašanje, ki pa je vse prej kot lahko. Če samo pogledate okoli sebe količino šol retorike, javnega nastopanja ipd., boste ugotovili, da je to vse prej kot nedolžno vprašanje. V nadaljevanju bom navedel tri (osnovna) pravila, ki jih je potrebno čim prej osvojiti, če želimo dobro komunicirati v okolju, kjer se ne poznamo najbolje od prej.

1.  Prijaznost

Prijaznost in komunikacija naravno sodita skupaj. Prijaznost v prvih pogovorih lahko enačimo tudi s spoštovanjem časa, ki ga porabimo za naše govorjenje in poslušanje ter seveda blagost v besedah, ki jih uporabljamo.

Mnogi pa so (žal) prepričani, da so z vstopom v pogovor, npr. med odmorom na seminarju, vstopili v nekakšen avditorij, kjer so oni edini govornik.  Če smo udeleženi v takšnem monologu, moramo razumeti, da bomo kmalu postali zdolgočaseni in slabe volje. Drseti bomo začeli po ti. toboganu slabe volje. Bolj nas bo situacija motila, močnejši odpor bomo seveda čutili do sogovornika. Ko pa nas preplavijo tovrstna (negativna) občutja, je včasih zelo težko slediti tematiki pogovora.

Žal pa se vedno ni tako enostavno obrniti in zapustiti takšen pogovor. Še posebej, če se v takšnih pogovorih znajdemo po nekakšni službeni dolžnosti. V takšnih primerih moramo kombinirati prijaznost, hkrati pa biti sposobni vztrajati pri svojih stališčih (včasih tudi zahtevah). Smo torej prijazni in vljudni, ne glede na klimo in temperaturo pogovora, hkrati pa vztrajamo pri svojih zahtevah toliko časa, dokler niso izpolnjene oz. dokler niso vsaj približno znotraj okvirjev, ki jih želimo. Z načrtno mirnostjo in vljudnostjo namreč hkrati nadzorujemo tako pogovor, kot tudi količino adrenalina v našem telesu. Ob tem postanemo tudi veliko bolj odprti za različne kompromise, ki pogosto prinašajo celo boljše rešitve, kot smo si prvotno sploh lahko mislili.

2.  Lahkotne teme

Pri prvih pogovorih izbirajmo lahkotne teme. Pregovorno lahkotna tema je seveda pogovor o vremenu. A tokrat pogovora o vremenu ne mislim dobesedno. Pogovarjajmo se o tematikah, ki ne potrebujejo prav globokega razmišljanja  in kjer pogovor lahko prekinemo kadarkoli. Vse, kar za ponovni zagon pogovora ob takšnih prekinitvah potrebujemo, je stavek: “Kje sva že ostala?”.

V situacijah, ko želimo koga vplesti v pogovor, nam še kako lahko pride prav majhen trik. Tematika, o kateri velika večina ljudi vedno rada govori, so oni sami. Torej, vse, kar morate storiti, je, da vašega novega sogovornika kaj vprašate o njem samem. Če ste pri tem iskreno izkazali svoj interes, je velika verjetnost, da vam ne bo samo odgovoril, temveč se bo hitro tudi razgovoril. Od tu naprej je nato v ospredju predvsem vaša spretnost ohraniti pogovor na nivoju lahkotnosti, brez preglobokega vpletanja v posamezne vidike.

Podobno velja tudi, kadar imamo opravka s starši majhnih otrok. Takrat ljudje namesto o sebi vedno radi govorijo o svojih otrocih. Paziti moramo le, da naš sogovornik (ali mi) ne zagrabi teme preveč obsežno in nato skozi naštevanje podobnih situacij postane dolgočasen. Npr. kako je naš mali sonček padel s kolesa pred hišo, pred vrtcem, nato še na šolskem igrišču, pa na morju itd.

Ponovimo še enkrat: pogovor mora potekati lahkotno, brez potrebe po preglobokem razmišljanju. Tako ne bomo ne mi ne sogovornik prizadeti, če bo naš pogovor prekinjen ali zaradi zunanjega dejavnika ali pa preprosto zaradi želje, da bi se pogovarjali še s kom drugim.