Minuli mesec je žgočo razpravo sprožil sprejet vladni predlog Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki predvideva prepoved telesnega kaznovanja otrok. Kot je bilo moč prebrati v komentarjih na novičarskih portalih ter na spletnih forumih, je javnost razdeljena. Nekateri prepoved podpirajo, a na drugi strani je tudi velika skupina tistih, ki menijo, da si otroci včasih zaslužijo eno ali dve vzgojni po zadnjici ali navijanje ušes. Pri tem uporabljajo argumente, kot so »včasih ne gre drugače«, »tudi mene so starši kdaj po riti, pa zdaj nimam travm« in podobne.
Poglejmo, kaj pravijo strokovnjaki.
V študiji, ki so jo opravili na Univerzi v Teksasu in Univerzi v Michiganu (ZDA) in je bila objavljena v zborniku o družinski psihologiji (Journal of Family Psychology), so analizirali raziskave zadnjih 50 let, ki so skupno vključevale 160.000 otrok. Ugotovitev se glasi: Večkrat kot so bili otroci telesno kaznovani, večja je možnost, da se bodo upirali staršem in razvili antisocialno in agresivno vedenje, težave z duševnim zdravjem ter kognitivne težave.
Pri tem je potrebno poudariti, da je raziskava zajela samo blažje oblike telesnega kaznovanja, kot je šeškanje po riti ali lažji udarci po okončinah. Sklepamo lahko, da so posledice pri težjih oblikah telesnega kaznovanja (npr. klofutanje in udarci v predelu glave, tepež s palico ali drugim predmetom) še hujše.
Avtorica Elizabeth Gershoff in njen sodelavec Andrew Grogan-Kaylor poudarjata, da škodljive posledice telesnega kaznovanja niso vidne takoj. Pojavijo se kasneje, v času odraščanja. Še posebej opozarjata na duševne težave, ki so pogostejše pri ljudeh, ki so bili kot otroci deležni telesnih kazni.
Izkazalo se je tudi, da odrasli, ki so bili vzgajani s pomočjo telesnih kazni, takšen vzorec prenašajo naprej in tudi svoje otroke vzgajajo z udarci. S tem se krog nasilnih vzgojnih ravnanj in z njim povezanih posledic prenaša naprej iz roda v rod.
A to še ni vse. Avtorja sta primerjala posledice pri otrocih, ki so bili deležni »vzgojnega tepeža«, in tistih, ki so doživeli hujše telesne zlorabe. V obeh primerih prihaja do enakih škodljivih posledic, le da so te v primeru »vzgojnega šeškanja po riti« nekoliko blažje kot pri hujših fizičnih zlorabah. S tem je ovržen zakoreninjen mit, da obstaja pomembna razlika med »vzgojnimi udarci« in pretepanjem.
Žal je telesno kaznovanje otrok močno zakoreninjeno in med odraslimi pogosto obravnavano kot družbeno sprejemljivo. Toda kot lahko vidimo, ima daljnosežne škodljive posledice, ki se nato prenašajo iz roda v rod.
Vprašanje je, ali bo zgolj zakon – črka na papirju – dovolj, da se družba, še posebej v bolj tradicionalnih okoljih, začne zavedati, da telesno kaznovanje ni sprejemljivo. Ne zato, ker bi si to »izmislili neki pomehkuženi novodobni starši«, temveč zato, ker je znanstveno dokazano, da imajo tudi blage oblike telesnega kaznovanja škodljive posledice na kasnejše duševno zdravje, agresivno vedenje in kognitivne sposobnosti.
Gershoff in Grogan-Kaylor si želita, da bi njuna študija pri starših spodbudila razmislek o neprimernosti telesnega kaznovanja: »Upava, da bo najina študija pomagala izobraziti starše o škodljivih učinkih šeškanja ter jih spodbudila, da uporabljajo pozitivnejše vzgojne metode, ki ne temeljijo na kaznovanju.«