Zakaj tako radi opravljamo? Kljub temu da prav vsi vemo, da opravljati ni lepo? Kaj je tisto, kar nas nagovarja? Zakaj so nam življenja drugih tako zanimiva? Kaj je tisto, kar nas spodbuja, da se na takšen način ukvarjamo z drugimi?
Opravljanje je naša sodba o nekom, ki (večinoma) ni prisoten. Gre za poročanje o dejanjih, lastnostih ali vidikih nekoga, ki ga ni zraven, sporočila pa imajo za manjkajočega negativni predznak.
Že nekaj časa v psihologiji poznamo dejstvo, da je negativnih misli v našem mentalnem toku cca. sedemkrat več kot pozitivnih. Tudi to je eden od razlogov, da je včasih naše življenje pravi pekel. To tudi pomeni, da veliko raje povemo kakšni nismo, kot pa kakšni smo. Raje ugotavljamo, proti čemu smo, in ne, za kaj se zavzemamo. To je nekoč zelo lepo ponazorila mati Tereza, ko je zavrnila povabilo na shod proti vojni z besedami: “Na takšna povabila se ne odzivam. Z veseljem pridem na shod ZA mir, ne pa PROTI vojni”.
Ker je večina naših misli negativne narave, tj. smo proti nečemu, nečesa ne odobravamo, ne verjamemo nekomu, zavidamo nekomu dosežke ipd., je opravljanje pravzaprav nekakšna logična dejavnost, s pomočjo katere krepimo naše socialne stike z okolico. Povedano nekoliko bolj preprosto, negativno govorjenje o osebi, ki ni prisotna, krepi naše stike z osebo, ki je prisotna.
To je še kako pomembno, če se z osebo, s katero se pogovarjamo, ne poznamo od prej. Skozi kritično govorjenje o tretji osebi namreč ustvarjamo vzdušje, kjer se lahko odražajo naše vrednote, pogledi na življenje, smisel za humor itd., to je, da nas lahko bolje spozna.
Veste, kako bo npr. dober prodajalec hitro pridobil vaše zaupanje? Tako, da bo z vami delil nekakšno skrivnost. Uporabil bo čarobne besede, kot so npr.: “Naj vam zaupam skrivnost o tem izdelku.” ali pa “Tega vam ne bi smel povedati, vendar je…”.
Se vam svetlika povezava z opravljanjem in trači? Osebi, ki je z nami, zaupamo nekaj “skrivnostnega” o nekom tretjem. Torej nekaj posebnega, nekaj, kar bo vedel le tisti, ki se pogovarja z nami.
To običajno še dodatno okrepimo z besedami: “Samo tega pa res ne povej dotični osebi oz. XY”. To je učinkovita strategija, da si hitro pridobimo zaupanje našega sogovorca. Ob tem pa ga med vrsticami tudi nagovarjamo, da naj nam tudi on zaupa svoje skrivnosti o osebi, ki ni z nami. Saj je vendar lahko popolnoma brez skrbi, če smo mu pa mi že zaupali stvari, ki ne smejo priti na ušesa drugim.
Iz doslej zapisanega bi lahko sklepali, da je opravljanje in ukvarjanje s trači predvsem negativna dejavnost. Vendar temu ni tako. S tem, ko poslušamo, gledamo ali beremo o napakah, porazih in kiksih drugih ljudi, se lahko tudi učimo.
Skozi opravljanje si z drugimi delimo tudi naše skrbi, v drugih iščemo podporo, predvsem pa na posreden način govorimo dobro o sebi. Naj se sliši še tako nemogoče, nam prav opravljanje, vneto prebiranje tračev in zagrizeno zanimanje za življenja drugih lahko precej pomagajo. Ko omenjene dejavnosti namreč začnemo prepoznavati pri sebi, je to lahko dober način za boljše razumevanje samega sebe, predvsem za širše sprejemanje lastne “temne” plati.
Opravljamo običajno zato, ker se počutimo ogroženi oz. menimo, da z nami niso ravnali pravično. Torej je prepoznavanje potrebe po opravljanju pravzaprav pot do prepoznavanja naše naravnanosti, da smo žrtev.
Ko to prepoznamo, smo na nek način že na polovici poti do uspeha. Upravičeno se lahko zamislimo, kam v življenju usmerjamo energijo in kako porabljamo čas, ki ga imamo v življenju na voljo.
To je torej trenutek, da začnemo resno delati na sebi.
Več o Edvardu Kadiču na:
www.edvardkadic.com
Srečno!
Ste si že kdaj prisegli, da kak dan ne boste opravljali? Ste sami “žrtev” opravljanja? Kako to rešujete?
 ni prisoten. Gre za poročanje o dejanjih, lastnostih ali vidikih nekoga, ki ga ni zraven ...){kind=link}