Vse o esencialnih mineralih: Selen

Selen je kemijski element s simbolom Se in atomskim številom 34. Ime izvira iz starogrške besede selḗnē, kar pomeni luna. Selen je odkril Jöns Jacob Berzelius leta 1817 (Wikipedia, 2021). To hranilo je naravno prisotno v številnih živilih, dodano drugim in na voljo kot prehransko dopolnilo. (NIH, 2020). Selen obstaja v dveh oblikah. Selenat in selenit sta anorganski; selenometionin in selenocistein sta organski (Sunde, 2006).

Selen je esencialni mineral, ki ga telo potrebuje za zdravje. Ta nutrient je pomemben za razmnoževanje, delovanje ščitnice, proizvodnjo DNK in zaščito telesa pred okužbami ter poškodbami, ki jih povzročajo prosti radikali (NIH, 2019).

Koristi in učinek na telo

Selen je pomemben za človeško telo, saj je sestavni del 24 in več selenoproteinov, ki igrajo ključno vlogo pri razmnoževanju, presnovi hormonov ščitnice, sintezi DNA in zaščiti pred oksidativnimi poškodbami in okužbami (Ross et al, 2012).

Kako nam selen pomaga?

• Varuje pred različnimi oblikami raka,
• pomaga zmanjševati nevernost srčnih bolezni in kapi,
• pripomore k prožnosti telesnih tkiv,
• odpravlja navale vročine in potrtost v meni,
• pomaga pri preprečevanju in odpravljanju prhljaja,
• povečuje število semenčic v semenski tekočini in tako izboljšuje moško plodnost (Mindell, 2001).

Selen sinergično deluje z vitaminom E, skupaj sta močna antioksidanta ter zavirata staranje in neprožnost tkiv zaradi oksidacije. Selen je nujno potreben tudi za tvorjenje glutationske peroksidaze, vodilnega antioksidanta, ki nastaja v našem telesu in je prisoten v vsaki celici. Moški potrebujejo več selena kot ženske, skoraj 1/2 selena v telesu se zbira v modih in predelu semenovodov ob prostati, izgublja pa se tudi v spermi (Mindell, 2001).

Vpliv minerala selen na bolezni

Raziskave o uporabi selena v primeru določenih bolezni in bolezenskih stanj.

Rak – Raziskave kažejo, da bi lahko posamezniki, ki uživajo prenizke količine selena, imeli povečano tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, prostate, pljuč, mehurja, kože, požiralnika in želodca. Ni pa jasno, ali dodatki selena zmanjšujejo tveganje za nastanek raka. Potrebnih je več raziskav, da bi razumeli učinke selena iz hrane in prehranskih dopolnil na tveganje za nastanek raka.

Bolezni srca in ožilja – Znanstveniki preučujejo, ali selen lahko pomaga zmanjšati tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Določeni rezultati raziskav kažejo, da imajo ljudje z nižjo koncentracijo selena v krvi večje tveganje za bolezni srca, druge študije pa tega ne potrjujejo. Potrebnih je več študij, da bi bolje razumeli, kako selen v prehrani in prehranskih dodatkih vpliva na zdravje srca.

Kognitivni upad – S staranjem človeka se raven selena v krvi zmanjšuje. Znanstveniki preučujejo, ali nizke ravni selena prispevajo k zmanjšani možganski funkciji pri starejši populaciji. Nekatere raziskave kažejo, da imajo ljudje z nižjimi vrednostmi selena v krvi večjo verjetnost za slabšo duševno funkcijo. Potrebnih je več raziskav, da bi ugotovili, ali prehranska dopolnila selena lahko pripomorejo k zmanjšanju tveganja za kognitivni upad ali zdravljenje le tega.

Bolezni ščitnice – V ščitnici je velika količina selena, ki je pomembna za njeno delovanje. Študije nakazujejo, da lahko posamezniki, zlasti ženske, z nizko koncentracijo selena in joda v krvi razvijejo težave s ščitnico. Ni pa jasno, ali lahko prehranska dopolnila pomagajo pri zdravljenju oz. zmanjševanju tveganja za bolezni ščitnice. Potrebnih je več raziskav, da bi razumeli učinke selena na bolezni ščitnice (NIH, 2020).

Najboljši naravni viri

Selen je prisoten v številnih živilih. Najbogatejši viri selena v hrani so brazilski oreščki, morski sadeži in organsko meso (ledvice, jetra itd.) (Shils in Shike, 2006). Dobri viri tega esencialnega minerala pa so tudi: meso, perutnina, jajca in mlečni izdelki, kruh, žita in žitni izdelki (NIH, 2019), žitni kalčki, otrobi, tunina, čebula, paradižnik, brokoli, česen, rjavi riž (Mindell, 2001).

Količina selena v hrani rastlinskega izvora je odvisna od vsebnosti selena v tleh, v katerih je bila zelenjava gojena. Količina selena v hrani živalskega izvora pa je odvisna od vsebnosti selena v živilih, ki so jih živali jedle (NIH, 2020).

Postopki za pripravo hrane znižajo vsebnost selena v hrani (Mindell, 2001).

Preglednica 1: Vsebnost minerala selena v 100 g nekaterih živil (Nacionalni portal o hrani in prehrani).

%PDV: delež priporočenega dnevnega vnosa za odrasle
Vir: Nacionalni portal o hrani in prehrani Prehrana.si

Prehransko dopolnilo mineral selen

Prehranski dodatki selena so na voljo posamično, v kombinaciji z vitaminom E in drugimi antioksidanti (Mindell, 2001) ali kot multivitaminski in multimineralni dodatki (NIH, 2020).

NAJBOLJŠI SELEN JE NARAVNI SELEN.

Priporočeni dnevni odmerek

Priporočeni dnevni vnos minerala selen je 60 μg za odraslo žensko in 70 μg za odraslega moškega.

Preglednica 2: Priporočeni dnevni vnosi (PDV)

Opomba:

Za vitamine A, C, D, B6, B12, tiamin, riboflavin, niacin, folno kislino, kalcij, fosfor, magnezij, železo, jod in cink veljajo priporočila, medtem ko so za vitamine E, K, pantotensko kislino in biotin ter elemente natrij, klorid, kalij, selen, baker, mangan, krom in molibden navedene ocenjene vrednosti za priporočeni vnos.

Vir: NIJZ. 2020.

Pomanjkanje

Pomanjkanje selena povzroča biokemične spremembe, ki lahko v kombinaciji z drugimi težavami pri posameznikih privedejo do razvoja nekaterih bolezni. Na primer, pomanjkanje selena v kombinaciji z morebitno virusno okužbo vodi do Keshanska bolezni (kardiomiopatije) (NIH, 2020, Mindell, 2001). Posledice pomanjkanja selena so prezgodnja izguba življenjske moči (Mindell, 2001).

Pomanjkanje selena je povezano tudi z moško neplodnostjo in ima lahko vlogo pri Kashin-Beck bolezni (vrsta osteoartritisa), ki povzroča bolečine, otekanje in izgubo mobilnosti v sklepih ter se pojavlja na nekaterih območjih z nizko vsebnostjo selena. Pomanjkanje selena bi lahko poslabšalo pomanjkanje joda, kar lahko poveča tveganje za kretinizem pri dojenčkih (NIH, 2020).

Rizične skupine, pri katerih je tveganje za pomanjkanje selena najvišje in bi jim prehranski dodatek selena lahko pomagal, so:

• posamezniki, ki živijo v regijah s pomanjkanjem selena,
• posamezniki, ki hodijo na dializo, postopek, ki nadomesti določen del ledvične funkcije,
• posamezniki, ki živijo z virusom HIV (NIH, 2020).

Prekomerno uživanje in stranski učinki

Prva indikatorja prekomernega vnosa sta dah po česnu in kovinski okus v ustih.

Najpogostejša klinična znaka kronično visokega vnosa selena ali selenoze sta izguba las in lomljenje nohtov. Drugi simptomi so:

• lezije kože in živčnega sistema,
• slabost,
• diareja,
• kožni izpuščaji,
• lise na zobeh,
• utrujenost,
• razdražljivost in
• nepravilnosti živčnega sistema (NIH, 2020),
• želodčne in črevesne težave,
• rumenkasta koža (Mindell, 2001).

Akutna toksičnost selena pa lahko povzroči hude gastrointestinalne in nevrološke simptome:

• sindrom akutne dihalne stiske,
• miokardni infarkt,
• izpadanje las,
• občutljivost mišic,
• tresenje,
• omotičnost,
• zardevanje obraza,
• odpoved ledvic,
• srčno popuščanje in
• v redkih primerih smrt (Sunde, 2006, Krinsky at al, 2000).

Absorpcija

Človeško telo absorbira več kot 90% selenometionina in približno 50% selena iz selenita. (NIH, 2020).

Interakcija z drugimi snovmi

Zdravila in druge snovi lahko vplivajo na absorpcijo selena in na stanje selena v telesu. Prav tako lahko selen vpliva na učinek nekaterih zdravil in drugih snovi. V nadaljevanju navajamo en primer interakcije.

Cisplatin – Je učinkovina za zdravljenje različnih vrst raka (rak jajčnikov, rak mehurja, pljučni rak itd.). Cisplatin lahko zniža raven selena v laseh in serumu. Ni pa znano, ali ima to manjšanje klinično pomemben vpliv. Nekatere manjše študije so pokazale, da lahko dodajanje selena zmanjša toksičnost cisplatina, vendar pa dokazi za to niso zadostni in bodo potrebne dodatne raziskave (NIH, 2020).

Zaključek

Prehranske potrebe je priporočljivo zadovoljiti z živili. Hrana vsebuje naravne oblike esencialnih vitaminov in mineralov in tudi prehranske vlaknine ter druge naravno prisotne snovi, ki pozitivno vplivajo na zdravje. V nekaterih primerih pa so obogatena živila in prehranska dopolnila lahko koristna pri zagotavljanju enega ali več hranil, ki jih sicer uživamo v manjši količini, kot je priporočeno.

Vsebina je zgolj informativne narave. Za nasvet in odgovore, vezane na vaše zanimanje in uporabo prehranskih dopolnil, ter o tem, kaj je najboljše za vaše splošno zdravje, se obrnete na vašega zdravnika.

Pripravila Lucija Avguštin, mag., osebna trenerka in prehranska svetovalka

Viri

Krinsky, N. I., et al (2000). Dietary reference intakes for vitamin C, vitamin E, selenium and carotenoids. Institute of Medicine, Food and Nutrition Board. National Academy Press, Washington, DC, 2000. Dostopano 17.1.2021 na https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK225483/

Mindell, E. (2001). Vitaminska biblija za novo tisočletje. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Nacionalni portal o hrani in prehrani Prehrana.si. Selen. Dostopano 17.1.2021 na https://www.prehrana.si/sestavine-zivil/minerali/selen

NIH. (2019). Fact Sheet for Consumers – Selenium. Office of Dietary Supplements, US National Institutes of Health. Dostopano 17.1.2021 na https://ods.od.nih.gov/factsheets/Selenium-Consumer/

NIH. (2020). Fact Sheet for Health Professionals – Selenium. Office of Dietary Supplements, US National Institutes of Health. Dostopano 17.1.2021 na https://ods.od.nih.gov/factsheets/Selenium-HealthProfessional/

NIJZ. (2020). Referenčne vrednosti za energijski vnos ter vnos hrani. Dostopano 16.1.2021 na https://www.nijz.si/sl/referencne-vrednosti-za-energijski-vnos-ter-vnos-hranil

Oberbeil, K. in Rendla, S. (2002). Do zdravja z zdravo hrano: pravilna prehrana-srečnejše življenje. Mladinska knjiga.

Ross, A. C., Caballero, B. H., Cousins, R. J., Tucker, K. L. in Ziegler, T. R. (2012). Modern nutrition in health and disease: Eleventh edition. Wolters Kluwer Health Adis (ESP). Dostopano 17.1.2021 https://jhu.pure.elsevier.com/en/publications/modern-nutrition-in-health-and-disease-eleventh-edition

Shils, M. E. in Shike, M. (Eds.). (2006). Modern nutrition in health and disease. Lippincott Williams & Wilkins.

Sunde, R. A. (2006). Selenium. V Present knowledge in nutrition. 9th edn. (Eds Bowman, B.A., Russell, R. M.) pp. 480–497.

Wikipedia. Selenium. Dostopano 17.1.2021 na https://en.wikipedia.org/wiki/Selenium