Ta naslov se zdi tako logičen, da bolj logičen skoraj ne bi mogel biti.
Zanimivo, da pa je v praksi to veliko večji dosežek, kot se zdi takole od daleč. Za kaj v resnici gre?
Ta naslov se zdi tako logičen, da bolj logičen skoraj ne bi mogel biti.
Zanimivo, da pa je v praksi to veliko večji dosežek, kot se zdi takole od daleč. Za kaj v resnici gre?
Če boste vsaj malo pozorni na svoje sogovornike, boste kaj kmalu ugotovili, da vas večina sogovornikov zelo slabo posluša. Večinoma predvsem čakajo, da vam bodo čim prej odgovorili.
Samocenzura (avtocenzura), tj. dober premislek o besedah, ki jih želimo izgovoriti, je verjetno eno od najmočnejših orodij, ki jih imamo na razpolago v naši komunikaciji z drugimi. Gre namreč za načrtno usmerjanje toka, tako informacij kot samega pogovora, kamor si ga želimo.
Dober primer samocenzure je npr. dejstvo, da se z nečim v pogovoru ne strinjamo.
To, da se ne strinjamo, nikakor ne pomeni, da moramo o tem začeti tudi kar takoj razpravljati.
Lahko se npr. ustavimo za trenutek in “cenzuriramo” naš odziv.
Pogosto gre res zgolj za trenutek. A ta trenutek lahko v praksi pri ljudeh povzroči res gromozansko razliko.
Ne samo, da se tako lahko izognemo negativnemu izidu pogovora. Včasih se lahko izognemo pravi katastrofi.
Ko sem sam pred leti začel pisati članke, sem npr. sčasoma ugotovil, da je sicer fino, če jih pišem “na dušek”. Tako se mi je zdelo vse precej avtentično. Zdelo se mi je, da odraža tisto, kar v resnici mislim. Saj je verjetno tako tudi bilo. Vendar pa sem sčasoma ugotovil, da so moji sestavki veliko boljši, če jih najprej napišem, nato shranim, potem vsaj še enkrat preberem, mogoče kaj malega tudi vsebinsko popravim in šele nato… pošljem v uredništvo. In pri tem se sama vsebina ni prav nič spremenila. Podobno je seveda tudi pri govorjenju. En sam dodaten trenutek za razmislek nas lahko reši pred znamenitimi zagovori: “Joj, oprostite, saj nisem tako mislil. Ne, ne, ne, narobe ste me razumeli…” Tudi če niste tako mislili, povedali ste!
Seveda pa zgoraj omenjeno nikakor ne pomeni, da se moramo obnašati tako, kot da bomo pravkar doktorirali iz vsake malenkosti. Običajno bo dovolj že zgolj majhen samopopravek pri kaki besedi. Npr. uporaba drugačne besede za isti namen (katastrofa/šmorn, težava/izziv …) .
Pogosto lahko slišimo:
“Takšen oz. takšna pač sem! Jaz povem naravnost, drugi naj si pa mislijo, kar si pač želijo.”
S tem seveda ni nič narobe.
Le prepričani bodite, da vi nadzorujete svoja čustva in ne čustva vas.
V pomoč pri samocenzuri so nam sledeča vprašanja:
- Ali je to, kar želim povedati, tudi potrebno povedati?
- Ali je to, kar želim povedati, potrebno povedati zdaj?
- Ali je to, kar želim povedati, prav, da povem prav jaz?
Če je na vsaj eno od zgornjih vprašanj odgovor NE, je mogoče (verjetno) v danem trenutku bolje, da z odgovorom počakamo. Preprosto dovolimo, da se pogovor razvija naprej, mogoče tudi v kako drugo smer.
Torej, naredimo včasih pavzo, pomislimo oz. preigrajmo svoj odgovor glede na zgornja vprašanja, po potrebi zamenjajmo kako besedo… in šele nato spregovorimo.
Bodimo pozorni. Hitro bomo lahko opazili, da uporaba samocenzure včasih dela res … čudeže.
Srečno!
Ste že kdaj komu prehitro rekli nekaj, kar ste kasneje obžalovali? Se strinjate, da moramo kdaj premisliti o naših besedah? Zaupajte nam vaše mnenje!
