Nič več ne bo tako, kot je bilo. Treba se bo navaditi na novo realnost. Takšne in podobne izjave lahko slišimo iz ust mnenjskih voditeljev in politikov. Toda, ali bo res drugače? Kratkoročno že, kaj pa na dolgi rok?
Na začetku epidemije smo lahko brali in poslušali, kako bo obdobje karantene omogočilo čas za razmislek in prevrednotenje vrednot. Kako bodo prvo mesto ponovno zavzele vrednote, kot so zdravje, družina, medosebni odnosi. Kako je zdaj priložnost, da se človeštvo odmakne od materializma in potrošništva. Lepe želje, ki pa bodo utonile v pozabo kmalu, ko bo nevarnost mimo.
Če želimo vedeti, kako bo po koroni, moramo pogledati, kdo oziroma kaj poganja svet. Kdo bi največ izgubil, če bi se resnično zgodile spremembe? Ali po tem razmisleku še vedno verjamete, da nič več ne bo tako, kot je bilo?
“Trenutno je res videti, da bo po koroni vse drugače. Toda zakaj, če ni razloga, da bi bilo drugače.”
Korona ne bo spremenila sveta na način, kot bi bil koristen za človeštvo in Zemljo. Tisti, ki imajo moč, vpliv in v rokah vzvode za vodenje sveta, se ne bodo odpovedali svojemu bogastvu, moči in vplivu. Tisti, ki nimajo nič od tega, pa bodo morali tudi po koroni preživeti – in preživeli bodo lahko samo tako, da bodo sprejeli pravila igre tistih, ki imajo moč, vpliv in vzvode.
Trenutno je res videti, da bo po koroni vse drugače. Toda zakaj, če ni razloga, da bi bilo drugače. Znanstveniki bodo prej ali slej iznašli cepivo in/ali zdravilo in življenje se bo lahko vrnilo v stare tirnice. Vstani, delaj, troši, vzgajaj potomce, pojdi spat, ponovi.
“Ko bomo čez dve desetletji pogledali nazaj na obdobje korone, bo to le krajša anomalija na grafu.”
To ni kritika vašega ali mojega načina življenja, niti kritika sistema. Je opis dejanskega stanja brez olepšav. Pogled naprej, upoštevaje izkušnje in to, kar nas uči zgodovina.
Ko bomo čez dve desetletji pogledali nazaj na obdobje korone, bo to le krajša anomalija na grafu. Grafu gospodarske rasti, grafu umrljivosti, grafu zmanjšanja izpustov. In kar je še drugih reči, ki jih merimo. Zdi se, da je to edino, kar znamo. Meriti, primerjati in se primerjati. Risati grafe, računati odklone, analizirati in napovedovati. Medtem ko se tukaj in zdaj dogaja življenje, ki beži mimo nas, zaposlenih z zbiranjem podatkov, računanjem in risanjem grafov.
“Opremljamo se s pametnimi urami in zapestnicami, ki merijo in analizirajo vsak dih, vsak korak, vsak utrip srca.”
Vse skupaj je šlo tako daleč, da merimo, zbiramo podatke, jih analiziramo in se primerjamo z drugimi tudi pri dejavnostih, ki naj bi predstavljale sprostitev in odklop od napornega, strogo racionalnega vsakdana. Opremljamo se s pametnimi urami in zapestnicami, ki merijo in analizirajo vsak dih, vsak korak, vsak utrip srca. Da bi lahko bili še boljši, še bolj zdravi. Nič ne de, če zato našo pozornost namesto narave priteguje še en zaslon. Še ena elektronska igračka, ki bo delovala leto, dve, nato bo odpovedala ali pa bo prišel novejši, še zmogljivejši model, ki bo meril še natančneje, izrisoval še lepše grafe in omogočal še boljše primerjave.
“Še vedno se bomo ukvarjali z mnogimi nepomembnimi stvarmi in živeli takšno življenje, kot ga narekuje družba.”
Pametne ure in zapestnice so le eden najbolj očitnih simptomov tega, kar nam preprečuje, da bi zares živeli, občutili trenutek v vsej njegovi polnosti in se namesto zaslonom ter podatkom posvečali tistemu, kar naj bi bilo zares pomembno. Vsaj takšne so bile nekatere napovedi – da naj bi korona ljudi streznila in spodbudila, da bomo več pozornosti namenjali temu, kar je pomembno.
No, nič ne bo drugače po koroni. Še vedno se bomo ukvarjali z mnogimi nepomembnimi stvarmi in živeli takšno življenje, kot ga narekuje družba. Ali kot se lepše sliši, življenje, kot ga narekujejo trendi.
Korona je prišla, korona je tukaj in korona bo odšla – ali pa se bomo z njo navadili živeti. Dobili bomo še kako napravo ali aplikacijo več, medtem pa bo sodobni svet še naprej poganjalo tisto, kar ga poganja že ves čas.
Nič ne bo bistveno drugače.
A.M.
