V eni od ljubljanskih trgovin je moški pretepel varnostnika, ki ga je pozval, naj si za vstop v trgovino nadene masko. V komentarjih člankov ter na družabnih omrežjih in spletnih forumih beremo vedno hujše besedne spopade med zagovorniki in nasprotniki mask.
Ustavimo vendar konje!
Epidemija koronavirusa, uradno razglašena ali ne, je tukaj in nas bo po zadnjih napovedih strokovnjakov spremljala še najmanj vse naslednje leto. Da bi jo premagali, potrebujemo sodelovanje, ekipni duh, zmagovalno miselnost. Vsi za enega, eden za vse.
Trenutne razmere niso čas za soliranje. Niso čas za dokazovanje posameznikov. Čas je za ekipno igro za cilj, ki si ga vsi želimo – čim prej nazaj v normalno življenje.
Se še spomnite slovenske nogometne pravljice leta 1999? Dokler so slovenski nogometaši na igrišču dihali kot eno, dokler je bila v ospredju skupna želja po uvrstitvi na evropsko in svetovno prvenstvo, dokler so lahko potiskali svoje želje po osebnem dokazovanju na stran, so zmagovali. S srčnostjo, predano borbo in pravim ekipnim duhom so premagovali izkušenejše in močnejše nasprotnike.
“Boj z epidemijo je prav tako ekipni šport. Rezultat je odvisen od truda in motivacije vsakogar na igrišču.”
Vse dokler ni eden izmed njih želel biti več od ostalih. Takrat se je slovenska nogometna pravljica končala.
Boj z epidemijo je prav tako ekipni šport. Rezultat je odvisen od truda in motivacije vsakogar na igrišču. Le da tokrat igrišče ni travnato, temveč ima obliko trgovine, gostinskega lokala, avtobusa, šole, bolnišnice ali katerega koli drugega prostora, kjer nismo sami.
Spomnimo se na odbojkarje, rokometaše. Moč slovenskih reprezentanc v ekipnih športih je vedno izhajala iz ekipnega duha, izjemne usklajenosti in neverjetne borbe za skupen cilj. Slovenski športniki so že neštetokrat dokazali, da lahko ekipni duh premaga tudi na papirju močnejše nasprotnike.
“Seveda bomo včasih na igrišču trpeli. Toda če si želimo zmage, drugače ne gre.”
Rumena majica Tadeja Pogačarja in drugo mesto Primoža Rogliča sta poleg truda njiju samih tudi rezultat ekipnega dela njunih moštev. Sama, brez pomoči moštvenih kolegov, Tadej in Primož nikoli ne bi stala na zmagovalnem odru najpomembnejše kolesarske dirke na svetu.
Zato stopimo skupaj, združimo moči za isti cilj – zmago nad virusom. Seveda bomo včasih na igrišču trpeli. Toda če si želimo zmage, drugače ne gre.
Skupaj, požrtvovalno, v ekipnem duhu. Brez soliranja. Za skupni cilj. Z maskami, razkuževanjem in ohranjanjem razdalje, predvsem pa z medsebojnim spoštovanjem in pomočjo.
A.M.
