Vsak od staršev si želi, da bi bil njegov otrok zdrav, zadovoljen, uspešen v šoli in kasneje na karierni poti ter priljubljen med vrstniki. Da bi nekoč imel družino, dobro službo in živel izpopolnjujoče življenje. Stereotipno, vendar v večini primerov drži.
Toda življenje ni filmski scenarij. Tudi vaš otrok bo prej ali slej spoznal, da življenje v resnici ni takšno, kot so mu ga slikali starši. Če je bolj razmišljujočega značaja, se mu bodo morda že v mladih letih, zagotovo pa od pubertete dalje, začela postavljati vprašanja, na katere ne bo vedel odgovora. Vprašanja, na katera ne zna odgovoriti niti večina odraslih. Prevevali ga bodo dvomi, negotovost, iskanje smisla. Starši, ki si bodo pretirano želeli, da bi odrasel v ‘normalno in zadovoljno osebo’, bodo zaskrbljeni in mu skušali na vse načine pomagati ter ga usmerjati.
Le da s tem najverjetneje ne bodo naredili nič dobrega. Otrok, pubertetnik in kasneje odraščajoč mladostnik bo zaradi pretirane zaskrbljenosti staršev in njihovih številnih ‘nasvetov’ začel dobivati signale, da je z njim nekaj narobe. Da ni sposoben samostojnosti in sprejemanja dobrih odločitev. Da se mora spremeniti, da bi izpolnil pričakovanja staršev in okolice. Od tod naprej sta močno verjetna dva scenarija.
Otrok, pubertetnik in odraščajoč mladostnik z uporniškim značajem se bo odločno uprl pretirano zaskrbljenim in posesivnim staršem. Njihove ‘nasvete’ bo, četudi so morda res dobri in smiselni, zavračal že zgolj iz samega upora.
Tisti bolj občutljivi medtem ne bodo šli v direkten konflikt s starši, temveč se bodo zaprli vase. Da bi se izognili pretirani zaskrbljenosti staršev in kasnejšim očitkom v slogu “saj sem ti rekel/rekla”, bodo izbrali manj zanimivo, manj nagrajujočo, a varnejšo pot. Ponotranjili bodo način življenja, ki temelji na previdnosti in izogibanju tveganjem. Ob primerjanju s sovrstniki bodo lahko začeli verjeti, da je z njimi nekaj narobe, kar jih lahko potegne v začarani krog slabe samopodobe in težav v kasnejšem odraslem življenju.
Ne en ne drug izid ni dober ne za starše ne za otroke. Pri prvem obstaja realna bojazen, da bodo uporniški najstniki in mladostniki zašli na slaba pota. Slaba družba, težave z odvisnostmi, težave v šoli … ni potrebe po naštevanju, saj vsi poznamo koga, ki se je uprl staršem in zašel. Pri otrocih, ki se v obrambi pred pretirano zaskrbljenostjo in posesivnostjo staršev zaprejo vase, je medtem lahko navzven videti vse v redu. Dobre ocene, nobenih težav z alkoholom in drogami, športni uspehi … Zato lahko celo starši spregledajo dejansko stisko, v kateri se je znašel takšen otrok – še toliko bolj zaradi njegove zaprtosti vase.
Otrokom je treba pustiti dihati. Pretirana skrb, ki se manifestira v prekomerni zaskrbljenosti, stalnem zasipanju z ‘nasveti’ in dajanju vrednostnih sodb (glede česarkoli) ima ponavadi ravno nasproten učinek od želenega. Otrok bo to razumel kot zaskrbljenost nad njegovimi ravnanji. Kot signal, da njegove odločitve niso dobre. Kot informacijo, da sam ni dovolj dober. Mu res želite dati takšno popotnico za življenje?
A.M.
