Le kdo si ne želi biti ves čas srečen, zadovoljen, z izpolnjenimi vsemi potrebami in željami? Toda človeški možgani so zanimiva reč. Hrepenijo po ugodju, dobrem počutju, sreči, a če je tega preveč, se pojavijo težave.
Pravzaprav ima težavo hedonistično-potrošniško naravnani zahodni človek. Mediji mu vsak dan vsiljujejo nasvete, kaj naj stori, da bo še bolj srečen. Kaj naj počne, kaj naj kupi, kako naj se obnaša, da bo doživel popolno srečo. Tako kot prodajalci droge pa mu mediji in oglaševalci ne povedo, da ga bo intenzivno zasledovanje sreče in ugodja zasvojilo ter mu na dolgi rok škodilo.
V naravi človeka je, da se izogiba bolečini in išče ugodje. Toda tako kot škodi preveč bolečine, ima negativne učinke tudi preveč ugodja. V primeru slednjega se poruši ravnovesje sistema za nagrajevanje, ki tako zahteva vedno več in vedno močnejše dražljaje.
V ozadju vsega je dopamin, hormon in nevrotransmiter. Ta se sproži, ko doživimo nekaj, kar sprejemamo kot dobro. Prinese nam tisti tako znan in zaželen občutek sreče, ko telo preplavi mešanica evforije in ugodja.
Dopamin je kot droga. Možgani se ga sčasoma navadijo in ga za doseganje enakega občutka zadovoljstva potrebujejo vedno več. Tako človek išče vedno večje in vedno več dražljajev, ki sprožajo dopamin. Z drugimi besedami, človek potrebuje vedno večje doze sreče, da bi se počutil srečen.
Sledi iskanje hitrih poti do tega cilja, saj je hrepenenje po sreči veliko, njeno doseganje po evolucijsko naravni poti pa zahteva napor. Vedno več napora, če naj bo doza dopamina vedno večja, da bo lahko zadovoljila možgane, ki ga za doseganje enake ravni občutka sreče zahtevajo vedno več. Ravnovesje sistema za nagrajevanje se s takšnimi bližnjicami do sreče poruši.
Sistem za nagrajevanje deluje tako, da spodbuja človeka k prizadevanju in trudu za nek cilj, ki mu bo prinesel zadovoljstvo, srečo. Ta mehanizem mu je v preteklosti omogočal preživetje. Nato se je zgodila potrošniška družba instantne zadovoljitve. Prodajalci, oglaševalci in mediji so začeli izkoriščati človekovo naravno željo po ugodju in občutku sreče. Ustvarjati so začeli bližnjice do velikih doz dopamina. Nič več se ni bilo treba najprej truditi, da bi nato uživali v zadovoljstvu in sreči, ki ju prinašajo rezultati truda. Dopamin je postal enostavno dosegljiva droga, ljudje pa vedno bolj zasvojeni.
Danes je bližnjic do ugodja, kolikor želite. Industrija zabave, industrija množičnega turizma in športa, mediji, modna industrija, splet in mobilne aplikacije … vsi na takšen ali drugačen način obljubljajo in prodajajo srečo. Toda če je sreča dostopna na vsakem koraku in je oddaljena le en poteg kartice ali nekaj dotikov zaslona, zakaj je potem pojavnost depresije na najvišji ravni v zgodovini? Zakaj se uporaba antidepresivov iz leta v leto povečuje? Zakaj ljudje na Googlu tako pogosto iščejo odgovor na vprašanje kako biti srečen (how to be happy), da se ta iskalni niz pojavi na samem vrhu predlogov za iskanje?
Odgovor je pravzaprav že dan. Sreča, dosežena po bližnjicah, ni prava sreča. Človek evolucijsko ni prilagojen stalnemu ‘zadevanju’ z dopaminom, zaradi česar ga za enak občutek ugodja in zadovoljstva potrebuje vedno več. Najbolj slikovit primer so ljudje, ki so zasvojeni s pornografijo. Ti potrebujejo vedno bolj ekstremne oblike pornografije, da lahko dosežejo zadovoljitev. Enak mehanizem deluje tudi pri drugih sprožilcih dopamina. Občutki in doživetja morajo biti vedno bolj intenzivna. Prav zato se nekaterim zdi, da se jim sreča kar naprej izmika. Kajti to, kar danes prinese občutek sreče, jutri ne bo več zadostovalo. Potreben bo še večji dražljaj. In pojutrišnjem še večji …
Rešitev je v zmernosti. V razumevanju, kako delujejo človeški možgani. V zavračanju instantnih rešitev in bližnjic do sreče. V umiku od potrošništva in popularne kulture. V vrnitvi k osnovam.
A.M.
