Odgovor vsekakor ni enostaven. Argumenti za in proti so številni, a če želimo kot družba napredovati, jih bo enkrat treba soočiti in sprejeti družbeni dogovor, ki bo odslikaval trenutno prevladujoče mnenje. Kakršen koli že bo. Zdaj imamo namreč status quo, ki ne daje nobenega odgovora. To, da evtanazija trenutno ni dovoljena, še ne pomeni, da je takšno tudi prevladujoče mnenje v družbi.
Po eni strani se je mogoče strinjati, da je slovenska družba že tako preveč razdeljena in ne potrebujemo še ene teme, kjer bi se prebivalci delili na zagovornike in nasprotnike.
A po drugi strani je treba priznati, da se družba stara. Da vse več ljudi trpi zaradi neozdravljivih bolezni, zaradi česar je kakovost njihovih življenj … no, težko je sploh govoriti o kakovosti življenja, ko razliko med življenjem in smrtjo predstavljajo le še grafi življenjskih funkcij na zaslonu. Je pravično, da takšnim ljudem ne pustimo dostojanstveno oditi?
Je pravično, da ima človek, ki se želi rešiti trpljenja, na voljo le najbolj nehuman način, s katerim povzroči še dodatno trpljenje za mnoge druge?
Premožnejši posamezniki, ki si želijo skrajšati trpljenje zaradi bolezni, se lahko odpravijo v Švico, kjer jim – če izpolnjujejo pogoje – posebna zdravstveno-etična komisija odobri dostojno slovo od življenja. Tudi tujim državljanom. In tako znova pridemo do vprašanja pravičnosti.
Je pravično, da lahko premožnejši skrajšajo svoje trpljenje na human način, medtem ko manj premožnim ostane le čakanje v agoniji?
Seveda je treba z vso resnostjo prisluhniti in razumeti tudi tehtne argumente, ki govorijo proti evtanaziji. Naj bo to strah pred možnostjo zlorab ali pa prepričanje, da nihče nima pravice posegati v življenje drugega. Pri tako pomembnih temah mora biti slišano vsako mnenje. Kajti le vključujoča družbena razprava lahko pripelje do kakovostnega družbenega dogovora.
“Bolezen ne izbira in starost je nekaj, kar čaka vsakogar.”
Vprašanje pravice do evtanazije presega dnevne razprtije ter v informativne oddaje zamaskirane resničnostne šove na televizijah. Do njega je treba pristopiti s sočutjem in najvišjo mero odgovornosti. Tukaj ni prostora za navijaštvo, delitve, žaljivke in politična obračunavanja. Bolezen ne izbira in starost je nekaj, kar čaka vsakogar. In nihče ne more vedeti, ali bo morda prav njega doletelo stanje, zaradi katerega bi si želel čim prej prekiniti svoje trpljenje.
Po svoje je absurdno, da sodobna družba razglaša, kako je vsak sam gospodar svojega zdravja in življenja. A le do trenutka, ko bi se želel zaradi nevzdržnega trpljenja čim dostojneje posloviti. Takrat se zažene velikanski družbeni aparat, ki mu poskuša to na vsak način preprečiti, pa tudi kaznovati vsakogar, ki bi mu pri tem morda pomagal.
Vprašamo se lahko: kaj je sočutnega, humanega in pravičnega v tem, da neozdravljivo bolnim in trpečim kot družba ne dovolimo dostojne izpolnitve njihove zadnje želje?
Tema je zahtevna. A samo zato, ker je zahtevna, še ne pomeni, da je pametno, če se je kot družba v nedogled izogibamo.
A.M.
Mnenje avtorja kolumne ne odraža nujno stališč uredništva.
